Damjan Vuklišević je eden tistih sogovornikov, ki se res rad pogovarja o nogometu. Saj ne, da takih primanjkuje. Ker jih ne. Ampak Vuklišević predvideni 15, mogoče 20-minutni pogovor radodarno podvoji. Za skupno dolžino enega nogometnega polčasa.
Pa saj niti malo ne čudi. Zdaj, ko je že lep čas na zemljevidu. »Kako sem? Pa... Klasika. Samo, da sem zdrav in da igram. To je zame klasika.« Kar postaja tudi sam. Z izjemo poldruge sezone, preživete na Češkem pri Slovanu v Liberecu, je zdaj že stalnica slovenske lige.
Tajming!
Fant, ki je iz Ljubljane pri šestnajstih odšel v Maribor, kjer je bil premlad v že tako konkurenčni evropski ekipi, ter nato raje izbiral sredine, kjer je zgledno nabiral nastope. »Ker najbolj pomembno je, da si na zemljevidu. Takšno je vsaj moje mnenje,« pravi 27-letni Vuklišević. In na zemljevidu vsekakor je. Za vikend je na štajerskem derbiju zabil za 3:3. V 94. minuti. Za točko Celja, za ohranjen status neporaženosti na domačem stadionu. Ima še en kultni gol v snegu v 96. minuti, ki je star že dobrih šest let.
»Pa še dva v 90. minuti,« kar sam našteje. In zelo malo rumenih, še manj rdečih kartonov. Direktnega le enega. Zgodovinskega, ko je bil prvi, ki ga je na Češkem doletela izključitev po posredovanju VAR-a. Zakaj? Važen je – tajming. In zdi se, da če bi Vukliševič kdaj imel biografijo, bi lahko bil naslov prav tak. Tajming.
Saj nisem zabil za zmago
Zadetka proti Mariboru se v soboto pretirano ni veselil. Kot se obeh na norem štajerskem derbiju ni že Aljoša Matko, še en nekdanji član Maribora. »Ampak veselil se nisem iz dveh razlogov. Ja, prvič, ker je Maribor moj bivši klub, kjer sem naredil prve članske korake, drugič pa zato, ker saj nisem zabil za zmago, ampak za 3:3.«
Kar trenutno pač ni tako velik uspeh. Čisto drugače kot tisti epski gol v 32. krogu sezone 2015/16, ko je v Krškem rešil točko proti Rudarju. Stadion Matija Gubec, 27. april in, ne, ni pomota, sneg. Ter njegov gol v izdihljajih borbene tekme za »norijo« Krčanov na stadionu. V Celju je bilo tudi veselje, ampak letos je točka proti Mariboru pač nekaj drugega, kot bi bila še lani. »Že zato, ker smo dvakrat vodili, zato res ne bi bilo dobro, če bi izgubili. Ker celoten naslednji teden imaš slab občutek, tako pa je zdaj vsaj malo lažje trenirati.«
7 + 3 = ko gre, gre
Pa je vedel, da bo podaja Nina Milića padla ravno tja, k njemu, globoko v kazenski prostor? »Kje pa! Načeloma niti približno ne morem vedeti, kam bo padel predložek. Tako je padel pa ravno meni na glavo!« Kar bi lahko zvenelo kot presenečenje in redkost. Ni. Damjan Vuklišević je na 132 tekmah v prvi ligi zabil resda »zgolj« enajst golov, kar ne bi pretirano izstopalo, če jih ne bi za Domžale v sezoni 2020/21 zabil kar šest, s pokalom vred pa sedem v 30 tekmah. »In zraven sem imel še tri asistence! Kaj naj rečem, ugotovil sem, da ko ti gre, ti res gre. Kar najbolj ugotoviš šele potem, ko ti enkrat več ne gre. Kajti že naslednjo sezono sem proti Mariboru v zadnji akciji nabil žogo čez gol in sem se prav zamislil, kako je to mogoče, ko pa sem še sezono prej zabil skoraj vse!«
In potem nezadržno pade vprašanje: tajminga. Kdaj kot branilec ve, da lahko ostane višje, če že ne gre za predložke? Ali je bolje... Vprašati na klop? »Zdaj v soboto tako ali tako nisem imel česa izgubiti. Ker sicer je tako: če boš vprašal, boš skoraj vedno dobil odgovor, da je v napadu že dovolj igralcev. Tokrat pa sem si rekel, saj nimamo kaj izgubiti, ostal zgoraj in zadel.«
Nogomet. Ples. Odbojka.
Vuklišević je osrednji branilec od svojega štirinajstega leta. Nekoč je še igral na desnem bočnem, zdaj pa je že dolgo osrednji branilec, vse odkar ga je tja postavila tudi njegova višina (zdaj 193 centimetrov). Za nogomet ga je navdušil oče, že pri šestih letih je začel pri Slovanu. »Nikoli pa mi starši niso 'prepovedali', da bi se ukvarjal še s čim drugim. Sam sem se odločil. Treniral sem tudi ples in odbojko ter redno igral košarko. Ampak kako se že reče? Prve ljubezni se nikoli ne pozabi?«
Ne, se n. In tako je prestopil k ambicioznemu Interblocku ter se znašel v izjemni generaciji. Priimki začnejo iz Vukliševića kar deževati iz sezone, ko je postal kadetski in tudi skupni prvak kadetske in mladinske lige. Zajc, Stojanović, Bajrić, Kapun, Šporar. Vedel je, da je Interblock dober klub, slutil pa, da zna biti prihodnost manj stabilna.
In nato je Damjanov oče dobil klic.
Očitno je zaleglo, kako krepko se je v zadnjem krogu kadetske lige 2010/11 zoperstavil vijoličastim. Je bilo kaj pomislekov pri selitvi iz Ljubljane v Maribor? »Odločitev je vedno na tebi, če imaš možnost nekam oditi. Čeprav še vedno ostaneš v Sloveniji, je odločitev težka, ker greš zelo mlad od doma. Ko zdaj pogledam nazaj, je toliko bolj pomembno razmerje med starši in otrokom. Po krajšem razmisleku sem rekel: sigurno je Maribor še par nivojev višje, Interblock je bil dober, dokler je bil tam lastnik Joc Pečečnik, ampak videlo se je, da zgodba ne bo šla naprej. Si pa rečem, vse se je zgodilo z razlogom.«
Superpokal bo vedno ostal v spominu
Ko to reče Damjan Vuklišević, bo držalo kot pribito. Za Maribor se ni naigral. V prvenstvu je zaigral na šestih tekmah, od tega petkrat v prvi postavi, trikrat v pokalu in še enkrat v superpokalu leta 2014, ko je Gorici tudi zabil uvodni gol na poti do lovorike (1:4).
»Po mojem mnenju sem bil igralec tekme. Takrat sem res dobro odigral, zabil uvodni gol, pomagal izboriti enajstmetrovko... Ampak kaj, ko smo nato šli v Celje in vemo, kakšen gol smo dobili že v 3. minuti,« se ozre na sezono, ko se je sam resno boril za minute, Maribor pa še bolj resno boril in si tudi izboril ligo prvakov. »Vesel sem, da sem bil del tiste ekipe. Ambient je bil na vrhunskem nivoju, vedeli pa smo, da ko ni rezultata, je bilo logično, da bodo povišani glasovi, ki pa so hitro usahnili z dobrimi rezultati.«
Boljše je šlo Mariboru, manj prostora je bilo zanj. Zato je šel na tri zaporedne posoje. V drugo ligo k Veržeju, v tretjo ligo z rezervno ekipo Maribora in nato, končno, še v Krško. »Razumel sem, da uvajanja mladih niso mogli 'trpeti', ko pa je bil primarni cilj rezultat.«
Na klopi ni golov v snegu
Selitve v Krško niti približno ni jemal kot korak nazaj. »Sam sem to videl drugače. Star sem bil 20 let, želel sem igrati, da se pojavim na zemljevidu. Lepo je, če si v Mariboru, ampak če ne igraš, pa je to lahko kjerkoli, preprosto nisi opažen.« Ko se je vrnil s posoje v Krškem, se je še enkrat pogovoril v Ljudskem vrtu in kljub pogodbi do 2019 nato predčasno leta 2017 prestopil v velenjski Rudar. »Šel sem korak po korak, z Rudarjem smo bili večino časa tik pod vrhom, fantje so na koncu celo izvlekli Evropo s četrtim mestom.«
On je tedaj že bil na Češkem, kamor je odšel pozimi 2018. »Od nekdaj sem želel izkusiti tujino, Slovan se je tedaj resno boril za Evropo. Razlika med Češko in Slovenijo? Tam je dosti fizike in duel igre, je pa taktično slovenska liga morda bolj izdelana. Pri nas se točno ve, kdo, kje in kaj, na Češkem pa več stavijo na duele.«
Po letu in pol se je nato odločil za vrnitev in izbral Domžale. »Znova sem želel biti na zemljevidu,« si je ponavljal, potem ko je za Slovan zaigral le na enajstih ligaških tekmah. »Če ne greš v klub, kjer boš igral, marsičesa ne doživiš. In ljudje niso pozorni nate. Nemogoče je na klopi doživeti gol v snegu v 97. minuti ali takšnega, kot je bil zdaj ta proti Mariboru. Nasploh pa mislim, da je bil prihod v Celje ena mojih najboljših odločitev. Niti za trenutek mi ni žal, pa vemo, kakšno polsezono sem imel lani in kje smo končali.«
Osmi? Dobri, pa slabi
Na osmem mestu. Tam, kjer slišiš, kakor zdaj že dovolj izkušeno pravi Vuklišević: dobra ekipa so, ampak slabi, pa še nihče ne ve zate. No, letos se je marsikaj spremenilo, če že ne skoraj vse. Celjani so kmalu prišli do serije zmag, prvi ugnali Olimpijo in se ugnezdili nekam pod vrh.
Kaj je po njegovem glavni razlog sprememb? »Izpostavil bi vse ljudi v klubu. Od vlagateljev do vseh zaposlenih, ker nikoli niso delali panike ali pritiskov, čeprav gre za nadpovprečna vlaganja za slovensko ligo. Ljudje resda pričakujejo marsikaj, to je moje razmišljanje, nikdar pa niso bili nad nami igralci, zmeraj so nam v umirjenem tonu povedali, kje smo in kam bi želeli, da pridemo. Vsi vemo, kje smo bili, ko sem prišel, nihče si ni želel še enega osmega mesta.«
In še nekaj je zaznamovalo obrat. »Nov trener in njegov štab. Pozna se, da je Roman Pylypchuk dal že marsikaj skozi, da je bil v štabu, ki je bil s Spartakom prvak v Rusiji. Ima izkušnje iz največjega nivoja, tudi odnos z njim je dokaj poseben. Ko se dela, se dela, ampak sicer pa imamo igralci z njim zelo prijateljski odnos. Včasih se namreč že vprašaš, kdo je krivec, kadar se menja (pre)več trenerjev. Lahko so to tudi igralci. Ampak mi smo res našli kemijo.«
Doma nam ne bodo dvigovali prahu!
Ne samo to. Našli so ključ. Ključ? Ja, tistega, s katerim so zaklenili svoj dom. Ne, stadion Z'dežele letos še ni klonil. Šest zmag, dva remija. Kaj, kje je skrivnost? »Vam bom kar izdal: trener nam je pred začetkom sezone rekel, da je to naš dom in da nikomur ne smemo pustiti, da dviguje prah v našem domu! Saj vidite, kakšne tekme imamo, celo vračamo se, ko tega nihče ne pričakuje, kot je bila tista tekma z Muro, ko smo v 50. minuti zaostajali z 0:3 v 50. minuti. Ni pa sicer nekega velikega recepta. Lepo je slišati, da smo neporaženi, je pa minus, da smo slabša ekipa v gosteh (trenutno komaj šesti, op. a.). Upam, da bomo v soboto v Novi Gorici to popravili.«
Saj morajo zdaj itak bolj popaziti, potem ko je pod vrhom nastala gneča. Najprej so se poravnali s Koprom, zdaj se je z zmago proti Bravu tja stisnila še Mura. Vsi imajo 26 točk, vsi pa kar enajst manj od Olimpije. »Vidimo, da je pet, šest klubov zelo izenačenih, ker imajo zelo kvaliteten kader. Naškodi pa ti lahko katera koli ekipa: mi smo izgubili v Sežani, Olimpija je z remijem 'kiksala' pri Gorici.«
Predvsem Olimpija mu jemlje sapo, če že njej sami nikakor ne poide. Tudi on komaj najde besede za izjemen začetek Ljubljančanov. »Sploh glede na dogajanje v klubu. Največji plus je njihov trener, ker je znal zbalansirati, dal jasno vedeti, da se morajo osredotočiti na igrišče, kar je v njihovem primeru težko. Pa tudi pri Muri vidimo, da so prvič zmagali kar štiri tekme zapored.«
Zmeraj je bolje, kadar vodiš
Da bi se klubi že epsko borili za Evropo, se Vuklišević ne strinja, obenem sta tu še Domžale in tudi Maribor, ki ga Vuklišević nikdar ne bi odpisal. »Pozoren moraš biti na vse. Želje visoke seveda so, če ne bi bile, ne bi bili tako osredotočeni, kot smo.« Pa ima tudi on bizaren občutek, da se Celjani morda celo boljše počutijo, ko zaostajajo? Glede nato, da se bolj uspešno vračajo, kakor pa držijo vodstvo, kot se je pokazalo proti Mariboru? »Uh, zmeraj je boljše, če tvoja ekipa vodi, hehe. Zmeraj.«
Pri Celju pa je morda še ena posebnost. Roman Pylypchuk je nepredvidljiv, ko gre za sestavljanje enajsterice. Vuklišević je v ligi letos začel osemkrat, enkrat je vstopil s klopi, šestkrat je tam obsedel. »Trener izbira optimalno ekipo v danem trenutku. Kar je prav: če vidi, da nekdo ni v formi, se odloči za menjavo. Sam tega ne vzamem, kot da nas kaznuje. Seveda bi prav vsak rad igral vsako tekmo. Ampak on potem vidi, če kdo od nas ni v formi. Mora. On je nenazadnje odgovoren, nas pa prisili, da damo od sebe maksimum na vsakem treningu.«
Kartoni se ga ogibajo
V dolgem, kaj dolgem, najdaljšem pogovoru za konec za Vukliševića še pade vprašanje, ki je v bistvu nekaj kakor enigma. Kako to, da je bil tako visok branilec doslej z direktnim rdečim kartonom izključen le enkrat (in še dvakrat z dvema rumenima)? »Igral sem za Slovan proti Sparti, napadalec me je s komolcem zadel po hrbtu, jaz sem instinktivno dvignil nogo in ga zadel, padel je po tleh in sprva sodnik ni piskal nič. Toda VAR ga je poklical, ogledal si je posnetek in tako sem postal prvi, ki je dobil rdeči karton po uporabi VAR-a. Se zgodi, kaj hočemo.«
Sicer pa tudi njega preseneča, da se ga ognejo tudi rumeni kartoni. Le 25 rumenih kartonov na 132 tekmah v slovenskem prvenstvu. »Po moje ni tako nujno, da si ves čas agresiven. Kajti če zamudiš... Včasih seveda moraš prekiniti akcijo, nimam pa recepta ali rituala za kartone. Če pride, pride.. Probaš pa igrati na žogo. Aja, pa na komolce je dobro paziti. Še zlasti, če si višji in imaš roke v višini glave nižjega igralca. Tam si pa na meji.«
