Sandro Jovanović je svojevrstna rariteta. Star je komaj 21 let. Ampak tako vztrajen, da je bil 1. julij 2023 res presenečenje. Velenjčan, ki je rad Velenjčan in je kot Velenjčan vse tekme odigral zgolj in samo za Rudar, je zdaj prestopil v Aluminij. »Vse je super, mogoče celo nad pričakovanji, ker sem se tako super ujel s soigralci in ustalil na igrišču!« Ni pa to edini razlog.
Ko je prišel v Kidričevo nazadnje, je zabil dva gola.
Šest golov? »Podpišem. Takoj!«
In to tisti fant, ki očitno zabija, kakor pravi sam, »po štengah«. Če je v svoji prvi članski sezoni zabil tisti prvenec, ko je Ajdinu Mulaliću bizarno žoga padla z rok, sam pa je mislil, da je sodnik dosodil prekršek, je nato z Rudarjem v naslednjih treh drugoligaških sezonah zabil tri, štiri in pet golov. Zato se skoraj naslovno porodi samo od sebe: jih bo letos zabil šest? »Podpišem. Takoj!«
Jovanović že na daljavo deluje kot eden tistih zgovornih šaleških pobov. Brcal je od petega leta dalje. »Zakaj? O, pri nas je to bolj nogometna veriga: dedek je bil sodnik in je zdaj delegat, oče je bil golman in potem sem tukaj jaz. Ne, ne, nogomet mi niti najmanj ni bil vsiljen. Res ga od prvega dne igram s srcem, bil sem konstanten, v meni so očitno nekaj prepoznali in mi je steklo.«
Porazi boleli, prvenca pa vseeno ne pozabiš
Sploh v drugi kadetski ligi je pokazal, zakaj je že od malega spredaj. Nikdar ni bil v zadnjih vrstah, zanimala ga je pač napadalna pozicija. Zanj je bil prehod od mladincev do članov – podobno kot za Filipa Kosija, ki je dal to skozi pri Muri – toliko bolj specifičen zaradi koronavirusa. »V karanteni sem treniral vsak dan sam in čakal klic. Upal sem, da se bom lahko dokazal med člani. Šlo je kot po maslu, dočakal sem debi.« Bil je 26. krog najdaljše sezone in 6. maj 2020, ko je v Celju, kjer je Rudar izgubil (2:0), celo začel od prve minute. »Seveda ti debi ostane, čeprav smo ne le izpadli, ampak izpadli brez ene same zmage.«
Je pa na tretji tekmi v svojem Velenju zabil svoj prvenec, ko so Domžale resda šle proti zmagi, ampak je tudi Ajdin Mulalić globoko proti koncu tekme izpustil žogo iz rok po, iskreno, nenevarni podaji iz kota. »Smešna situacija je bila toliko bolj, ker je bilo vse tako zelo po naključju. Njemu je padla žoga iz rok, jaz sem pa samo udaril in je šla v gol. Ampak ko je sodnik zapiskal, sem bil prepričan, da je piskal prekršek! Potreboval sem kar nekaj sekund, da sem dojel, da gol šteje. Potem sem upal na 3:3, ampak ...«
Samo en gol, potem pa ...
Tako je Jovanović izpadel v 2. SNL, kjer je Rudar tri zaporedne sezone bolj tipal kot resno grizel k povratku v prvo ligo. »Ne, ni se lahko vrniti nazaj. Že zato ne, ker je toliko dobrih fantov, ki si želijo istega kot ti.« Njega je radostilo, da je v treh sezonah (osmo, peto, trinajsto mesto) vsako leto zabil po gol več. »Očitno sem šel res po lestvici. Le letos mi je dolgo kazalo slabo, samo en gol po polovici sezone, ampak potem je steklo.«
Dovolj, da so ga opazili v Aluminiju in pripeljali kot nekoga, ki bi naj pomagal zabijati gole. »Predvsem me je navdušilo, da se nočejo zadovoljiti z zadnjimi mesti. ne, ciljam na več, vsi stremimo k temu, da bi klub iztržil čim več. Na pripravah smo odigrali veliko kvalitetnih tekem, kjer smo bili vselej vsaj enakovredni.« Iz lanske sezone še več, da je imel Aluminij bolj povezano in izkušeno ekipo, pa čeprav ni več kapetana Nika Marinška. »Celotna ekipa že lani ni imela šibkega člena in verjamem, da bo tako tudi letos.«
Težje je zabiti na južni gol
Tudi zato, ker se Jovanović po 83 tekmah (13 golov, 10 podaj) v članski konkurenci Rudarja že v svojem prvem »drugem« klubu počuti domače. »Haha, kako se ne bi, če pa sem nazadnje tukaj zabil dva gola!«
Pa vsaj on ve, na kateri gol je lažje zabiti, čeprav je za Rudar zabil po enega v vsak gol? »Oba sta bila dobra gola, ampak če me že tako vprašate? Bi rekel, da je zabiti na ta, južni gol proti slačilnicam, bolj zahtevno.« Kar bo zagotovo prišlo prav tudi kolegom v obrambi. Ker če želi Aluminij obstati? »Potrebujemo eno samo: ekipni duh! Če tega ni ...« Čeprav je Jovanović mlad, ve, o čem govori.
