Podrsal je z nogami. No, v bistvu s koleni. Z občutkom in izvedbo, kakor da to počne iz tedna v teden, iz vikenda v vikend, iz kroga v krog. Pa saj. Ni ravno redko, da ga zabije. Ni pa hkrati tudi pogosto, da to stori v 2. minuti. In to v mrežo aktualnih državnih prvakov. nato je dvignil desnico, jo upognil in si prste nastavil na sence. Nekaj med salutiranjem in pozdravom. »Na tekmi so bili oče in prijatelji, dolgo jih nisem videl, pa sem jim salutiral!« se smeji Danielu Skibi, 22-letnemu napadalcu Aluminija.
Zabil je svoj prvi prvoligaški gol. Ko gre za prve gole, ima prvega za Aluminij še iz lanske druge lige in pokala. Gol, ki je tako razveselil tudi očeta. »Je pa vsem težko razložiti, kakšna tekma je to bila.« Še tistim, ki so bili na stadionu in videli prvo tekmo v zgodovini prve lige s končnim rezultatom 4:5. »Ne, ni se mi še zgodilo, da bi moštvo, v katerem igram, zabilo štiri gole in izgubili. Seveda smo si zaslužili več, v to sem absolutno prepričan. Ko bomo popravili podrobnosti v igri, bomo pokazali še več.«
Osem ur vožnje? Vredno za gol!
Pa saj že to, kar kažejo sedaj, ni skromno. Kakor da bi se skoraj pozabilo, da se je Aluminij vrnil v prvo ligo. Doma so najprej namučili Celje, ki je komaj izvleklo točko (2:2), v Ljudskem vrtu dolgo živcirali Maribor (1:0), pokazali Radomljam (0:2), kako se lahko časi spremenijo, ter nato v trilerju izvlekli vtis, ne pa točk(e) proti Olimpiji. »Saj bomo proti Muri in Bravu pokazali več!« je samozavesten 22-letni Poljak.
Sploh zdaj, ko se je prijateljem vsaj z golom oddolžil za, kaj, osemurno vožnjo do Kidričevega. »Pri Ptuju so si najeli hišo za dva dni, si ogledali Ptuj in Maribor. No, pa tudi tekmo. Nekaj razočaranja je vseeno bilo, ker nismo zmagali. Jim je pa všeč, kako mirni so ti kraji, čeprav je vse toliko manjše kot doma na Poljskem.«
Oče nogometaš, mama košarkarica
Skiba je žogo motal med nogami že pri štirih letih in pol. Seveda je bil razlog tudi – družina. »Ata je igral nogomet, ja. Profesionalno? Prišel je vse do prve poljske lige, kjer je zbral en nastop, ampa potem se je poškodoval in šel stran od nogometa. Pa mama je bila tudi nekaj let košarkarica, vendar ne profesionalno. In ko sta me enkrat peljala na trening, takrat sem vedel: to je to. Nogomet imam resnično še danes rad.« Odraščaj je v kraju Tychy na jugu Poljske (blizu rojstnih Katovic), za katerega kmalu pove, da je na Poljskem manjši kraj, a bi bil v Sloveniji med večjimi.
Vse do kadetov je marljivo igral in ves čas v napadu, le tu in tam so ga premaknili na levo krilo. »Ko mi je trener po kadetih rekel, da bom stežka dobil priložnost, saj so imeli tri starejše napadalce, sem se odločil za preizkušnjo na Slovaškem. Seveda je bil izziv, vedno je, ko greš v tujino še kot najstnik, toda na srečo sem bil le tri ure oddaljen od doma, zato sem občasno lahko skočil k domačim.« Po letu in pol, ko je igral za Podbrezovo in Slavoj Trebisov, ko je izkusil drugo slovaško ligo, se mu je zgodila poškodba, ki ga je za dalj časa oddaljila od igrišča. »Mi je pa Slovaška dala dobre temelje za prestop potem v Slovenijo.«
Pomaga, če trener govori Poljsko
Vmes se je vrnil na Poljsko, igral za kluba Unia Kosztowy in Polonia Laziska ter čakal na naslednjo priložnost. Menedžer mu je omenil preizkušnjo v – Kidričevem. »Priznam, najprej nisem bil prepričan, če bo to prava izbira, ampak po pogovoru z Robertom Pevnikom sem vedel, da bo izbira dobra. Pa čeprav sem potreboval do tja kar osem ur.«
V Kidričevo je prispel lansko poletje. Selekcijsko poletje. Poletje po prvem izpadu Roberta Pevnika v drugo ligo in šestletnem zaporednem prvoligaškem stažu »šumarov«. »Moj prvi vtis v slačilnici je bil, kako neverjetno so bili vsi odprti. In to do mene, tujca. Kar je zelo dobrodošlo, morda je v tem oziru na Poljskem drugače, kjer je pač drugačna mentaliteta. Pritisk? Ah, ta pa je vsepovsod.«
Zelo pa je pomagalo tudi, da je Pevnik imel dve poljski epizodi kot trener. In kakšna je Pevnikova poljščina? »Pa govori kar dobro, vsekakor dovolj, da se razumeva. S soigralci večinoma govorim angleško, na igrišču pa tako ali tako večino nogometnega žargona razumem, ker ni tako drugačen od poljskega.« Pomagalo pa je tudi, da je Pevnik v Skibi dobil, kar je iskal. »Hitrega napadalca,« pravi Skiba.
30 tekem, 10 golov
Po pestri selekciji se je nato lani čakalo: kdaj se mu bo odprlo. Pet tekem in – nič. Dobro, šumari so dobili štiri in peto remizirali, pa vseeno. »Ko sem prišel, je bilo v ekipi kar nekaj sprememb, morali smo se prilagoditi taktiki, povrhu pa moj začetek, vem, ni bil popolno. Ampak trenerji so mi zaupali in ponavljali, naj zaupam procesu.«
Ta proces je potem končno navrgel – prvenec. »O, seveda se spomnim gola proti Nafti v gosteh. Dobil sem podajo, mislim da Roka Frešerja? (preverili smo, drži, op. a.). Po golu sem šel do trenerja in ga takoj objel. In gola se spomnim, ker si vsak prvi gol v novem klubu zapomniš.« Pa še Aluminij je slavil z 1:3. Skiba je odigral prav vseh 30 tekem in v povprečju zabil na vsaki tretji (le Nik Marinšek jih je za šumare zabil več, kar 21). »Ves čas smo se z Rogaško borili za prvo mesto, na koncu smo morali mi v dodatne kvalifikacije, kjer pa smo vedeli, da smo v dobri formi, pa tudi razpoloženje je bilo izjemno. Prva tekma nam je dala samozavest, druga je bila nato na koncu toliko bolj suverena.« Pa Skiba je zabil tudi gol za napredovanje, ko je prispeval svoje že na prvi tekmi z vrtnicami.
Drugo slavje? Pride kmalu
Tako je prišla prva liga. Skiba po štirih ekmah, kjer je dvakrat začel in dvakrat vstopil, še težko oceni, kakšna je razlika med drugo in prvo ligo. »Lahko pa rečem, da so ekipe bolj organizirane. Smo pa na vseh tekmah pokazali veliko. Še na nobeni se nismo počutili, da bi bili slabši. Podrobnosti izboljšamo in bo!« Pomaga pa tudi, da je letos »šuma« spet bolj neprehodna. Ja, ja, seveda ve za vzdevek. Šuma.
Kaj pa pove domačim o stadionu, na katerem igra domače tekme? »Da je igrišče specifično, zares posebno, vedno lahko na njem suvereno igramo z vsemi. Za prvo ligo je stadion seveda manjši, kot bi bil na Poljskem, ampak prihaja vedno več ljudi, od katerih dobivamo moč. In pokazali bomo še marsikaj. Potrudili se zagotovo bomo.«
In za konec: morda ve, kakšno bo slavje ob drugem prvoligašem golu? »Haha, ne še, bo pa najbrž kmalu.«
