Sacha Boris Roger Marasović. Že ime, ki ... Je malo nenavadno, ni? Taka. Pestra kombinacija. Zveneča. »Imeni vmes imam po francoski tradiciji po dedkih: Roger po mamini, Boris po očetovi strani.« Zdaj pa okvirji biografije. Rojen je v Parizu. Prilezel skozi selekcijo Marseilla do B ekipe in treningov s prvo ekipo. Luiz Gustavo, Mario Balotelli, Dimitri Payet in s takimi liki se je žogal. Brcal pa je tudi dvakrat za mlado hrvaško reprezentanco pod selektorjem Robertom Jarnijem. Po očetovi strani ima namreč hrvaško državljanstvo. In pri južnih sosedih je potem tudi igral. V Zaprešiću za Inter in lansko jesen v Šibeniku.
Nato je prišel v Slovenijo, kjer sta se v Taboru kljub izpadu dobro ujela z Dušanom Kosićem. Zato ne čudi, da je zdaj v Domžalah. Čaka na prvi gol, še bolj pa, da se dvigne rezultatska krivulja. To je njegova zgodba. Mimogrede, pogovarjali smo se v angleščini, ki jo dobro obvlada, jezik pa mu precej teče tudi v hrvaščini.
Sacha + Dušan = razumevanje
Ko tako berem: rojen v Parizu, dal skozi Marseille... Zato, še vedno, kako so vas zvabili ravno v Slovenijo?
»Moj profil je, kolikor vem, zanimal Dušana Kosića, zato sem prišel v zimskem prestopnem roku. Pet mesecev sva sodelovala v Sežani in čeprav smo, žal, izpadli, je bilo sodelovanje zelo dobro. Očitno sem mu bil všeč.«
Vam je povedal, zakaj? Da vas je potem zvabil tudi, ko je prevzel Domžale?
»U, če bi ugibal, bi rekel, da zaradi njegove taktike in principa dojemanja igre. Ker razumem, sploh kot igralec sredine igrišča, kako se želi braniti in kako napadati. V Domžale pa sem res rad odšel, ker sem o Sloveniji vedel po pol leta dovolj, da vem, kakšen klub je: rad goji mlade igralce.«
Pa saj tudi liga, več kot očitno, čeprav ste zdaj že v zrelih 25. letih. Se še spomnite prve tekme in prvega gola v Prvi ligi Telemach? No, saj imata oba seveda še letošnjo letnico.
»O, kako se ne bi. Na prvi tekmi za Tabor smo šokirali in zmagali, haha, pri – Domžalah! 0:4! Vedno je dobro, če začneš z zmago. Spomnim se in se bom tudi prvega gola, bilo je na prvi domači tekmi v Sežani, zabil pa sem Celju (2:2). Čeprav v Sežani na tekme ne hodi ravno veliko gledalcev, se vidi, kako zelo radi imajo nogomet. Res sem bil vesel, pa saj, tudi obeh drugih golov, ki sem jih zabil (Bravu in Radomljam, oba v Sežani, op. a.).«
Mario je dal res lep gol
Ste pa tudi izvedeli, kaj lahko (z)manjka v boju za obstanek. Dobro, Domžale so zdaj znova nad rdečo cono, ampak ne prepričljivo. Kaj ste lani ugotovili s Taborom o specifiki naše lige?
»Ne morem govoriti za prvi del lanske sezone, ker me ni bilo v klubu, za drugi del pa mislim, da nam je res velikokrat manjkalo sreče. Toliko 0:1 tekem oziroma, ko ti zmanjka en gol. Še več, dobivali smo evrogole! Noro, tako je bilo doma z Olimpijo, Koprom, še kom. Ko dodate, da je bil klub še v težki situaciji ... Vem pa, da smo dali vse od sebe, če ne bi, ne bi bili v igri do zadnjega kroga.«
Uh, omenjate te evrogole v »svoj« gol. Mario Krstovski pravi, da se mu prvič to dogaja v karieri prav v – Domžalah.
»Haha, tu se tudi ja. Zakaj? Ne vem, res ne. Dobro pa je, da še vedno verjamemo in igramo in se ne ustavimo.«
Kar se je pokazalo zdaj na tekmi v Kopru, ko ste naposled zmagali (0:1). In to po treh trdih porazih v nizu s Celjem, Olimpijo in Mariborom. Kaj je bilo v Kopru drugače?
»Mogoče je bilo drugače, ker je bila zadnja tekma pred premorom in smo šli tja res sproščeni, ker je brez pritiska, veš, da bo par dni prostih. In je uspelo. In, ja, Mariev lep gol z glavo je pomagal. Zelo. Včasih očitno tudi nam uspe. Sploh glede nato, da je tudi Koper imel priložnosti.«
Žoga tu, žoga tam, žoga vsepovsod
Sacha, kdaj in zakaj ste začeli z nogometom?
»Saj skoraj ni bilo izbire, haha. Pa ne toliko nogomet kot žoga. Vsi v družini počnejo nekaj z žogo. Moj dedek je bil profesionalni nogometaš, oče je deloval v košarki. Ko sem bil majhen, sem poskusil vse: košarko, rokomet, nogomet, a prijel se me je na koncu res nogomet. Najbolj sem se znašel v njem, ni pa nepomembno, da sem dokaj nizke rasti, haha, imam 169 centimetrov in tudi teža je precej nizka. Začel sem v kraju Lattes na jugu Francije, nato sem pa šel na probo v Marseille. Ponavadi traja teden dni, mene pa so vzeli že po dveh dneh! Odločili so se in mi dali pogodbo. No, da ne bo pomote. Gre za amatersko pogodbo in iskreno ti povedo, da boš igral morda za mlado ekipo, kvečjemu za b ekipo, igralcev je pač ogromno.«
Kako je, ko to slišiš?
»Ko ti rečejo 'ne boš veliko igral, ne pričakuj preveč'? Ni lahko, ampak razumeš. Imel sem dokaj srečno pot, saj sem dva dni po podpisu igral za mladince, čez tri tedne za b ekipo, kasneje pa treniral s prvo ekipo.«
U, dobro vprašanje!
Kaj vam je zmanjkalo, da niste pristali v prvi ekipi na Velodromu in kako je prišla Hrvaška?
»Uh, saj si lahko mislite! Veste, kakšna konkurenca je to! Srečen si, da si že sploh na treningu. Z Marseillom sem imel profesionalno pogodbo, ampak nato mi višje ni uspelo, čeprav sem veliko igral (36 tekem, 4 goli) . Pridružil sem se Interju v Zaprešiću, ampak čakal od novembra do januarja, da sem lahko zaigral, ker so takšna pač pravila. In nato sem lahko igral, redno (40 tekem, 2 gola), ampak klub se je nato znašel v težavah in sem odšel v Šibenik, kjer sem bil jeseni v prvi hrvaški ligi. Potem pa je prišel klic Tabor Sežane (16 tekem, 3 goli).«
Naj ne zveni preveč neposredno, ampak bi šli na Hrvaško, če vaš oče ne bi prihajal od tam?
»U, to pa je res dobro vprašaanje. Hm. Ne vem, res. Ker ko si mlad, si toliko bolj želiš igrati, nogomet imaš tako rad. In vedel sem, da ima Hrvaška dobro ligo in zlasti za mlade. Igra se dober nogomet. Ampak res, če bi šel tja, če oče ne bi bil Hrvat? Pa... Bi.«
Moj stil? Malo španski, malo hrvaški
Vem, da je težko dandanes govori o francoskem, hrvaškem, slovenskem tipu igralca. Ampak če že, kakšen tip ste vi? Kako bi se opisali? Bolj francoski, bolj hrvaški?
»Moj stil je, bi rekel, malo španski, malo hrvaški. Kar morate vedeti, je to, da igram na sredini, na pozicijah 6 do 8, čeprav pod Dušanom igram na desnem krilu ali desnem bočnem. Sicer pa ja, španski in hrvaški stil. Oni igrajo dokaj podobno, kakor ustreza tudi meni. Hrvati radi igrajo s podajami in posestjo, Španci pa še bolj, ker praviloma ne morejo igrati na moč.«
Nekako se tu kot povezava ponudi Luka Modrić. Real. Hrvaška.
»O, ravno njega ste omenili, e, on je moj najljubši igralec! On lahko igra na toliko pozicijah in toliko različnih vlog. Noro.«
Ko ti zvezdnik nabije žogo
So ravno zaradi vašega pedigreja trenerji pričakovali in iskali drugačen stil igre na Hrvaškem in pri nas?
»Ne, ne bi rekel. Če sem iskren, pravzaprav čutim, da jim moja preteklost niti ni pomembna. Kar razumem, čeprav, hehe, treniral sem res s kalibri! Gustavo, Balotelli, Payet! Ampak čutim, da oni tega ne vedo ali pa nočejo vedeti, čeprav je res izkušnja, ki je ne pozabiš. Ne moreš. Sploh, če ti en od njih na treningu žogo s tako silo nabije, da komaj hodiš, haha.«
Sacha, kaj se mora spremeniti, da bodo Domžale šle višje po lestvici?
»Mislim, da ne pretirano veliko. Še naprej moramo biti dovolj dobri in odločni, je pa res, da imam veliko poškodb. Bolje se bomo razumeli in povezali, višje bomo.«
In kdaj bo prvi gol za Domžale?
»Haha, čimprej!«
