Še večer prej se je v Stožicah nedeljsko (raz)metal. Zato je bilo prvo ponedeljkovo vprašanje, če je kaj utrujen. »Ja, mogoče pa sem malo 'zmantran', haha.« Janu Petku se smeji. Za kar ima več razlogov. Prvi je že ta, da lahko reče, kako bo matura najbrž težji izziv kot debitirati v Prvi ligi Telemach. Drugi pa ta, da je komaj drugi, ki mu je uspelo kaj takega. Še Luki Janžekoviču, dolgoletnemu vratarju in kapetanu, je enkrat samkrat. Ko je Aluminij edinkrat tudi slavil v Stožicah (0:1, 33. krog, 2020/21). Brez da bi torej prejel gol. Zdaj se je zgodilo šele drugič, da so »šumari« zaklenili mrežo. Potem ko so na štirinajstih tekmah v Ljubljani poprej prejeli kar 40 (!) golov!
Prvič kot pobiralec žog!
Uspelo je torej Janu Petku. Tistemu še vedno nepolnoletnemu najstniku, ki ima pa že drugi intervju na Navijaški coni. Prvič je bilo pred dvema letoma. Tako je tedaj zapisal kolega Jaka Dobaj: Pobiralec žog je tudi 16-letni Jan Petek. Ni vodja, ampak v tej skupini med »glavnimi«. Nogomet pri Aluminiju trenira nekaj manj kot tri leta, pravi, da mu gre dobro. »Vsako tekmo se določijo pobiralci, v bistvu nas določi trener. Menjujemo se, ali pa če se kdo javi. Naša naloga je, da spremljamo tekmo. Ko zleti žoga z igrišča, jo poberemo in čim prej vrnemo. V skupini nas je minimalno osem, imamo markirke, da se ločimo od igralcev, smo različnih starosti, moja skupina je na primer stara v povprečju 16 let,« nam razloži najvišji med pobiralci v tej skupini.
Jan, ubranili ste kar nekaj res pomembnih strelov sinoči v Stožicah. Katera obramba je bila najtežja?
»Vsaj tri so bile res zahtevne, ampak najbolj me je stisnilo, ko je Marko Brest streljal z glavo!«
Ker je bil še nedavno vaš soigralec?
»Tudi zato, ja, ker vem, kako zvit zna biti. Spomnim se tudi tistega odbitka od Mustafe Nukića, ko sem odbil z desno roko in reagiral. Pa še tistega strela, tretjega, ko se je odbilo od mojega soigralca in sem nekako rešil.«
Pa med tekmo tudi tako natančno veste, kdo pomeri?
»Ja, tisto, kar lahk vidim, zagotovo.«
Ajde, kapetan, pokaži nam!
Sprašujem malenkost bolj plastično zato, ker ste bili še pred dvema letoma na Navijaški coni v članku predstavljeni kot pobiralec žog.
»O, to je bil moj prvi tak, no, intervju. Seveda se ga spomnim, še vedno imam datoteko nekje shranjeno. Kako sem prav jaz pristal med vsemi pobiralci žog? Ah, tisto leto sem bil kapetan in so soigralci rekli, ajde, kapetan, pokaži nam, daj da te vidimo. Res lep spomin.«
Takrat ste rekli, da ste začeli igrati, ker ste videli tudi druge na igrišču. Zdaj pa ne rabite več planirati, kako do debija pred »osemnajstko.«
»Haha, res je. Ne vem še sicer, kakšno slavje bo, še dober mesec dni časa imam, bom pa zagotovo slavil s prijatelji in družino.«
Kdaj ste pa dejansko začeli z nogomet in kje ste odraščali?
»Prihajam iz okolice Ptuja, z nogometom pa sem začel zares šele pri desetih letih oziroma v petem razredu. No, da se popravim, takrat začel 'že' drugič. Ker sem treniral že prej, ampak me je vmes minilo. Za, hm, tri leta?«
Zakaj?
»Ne vem, pač ni mi dišalo več.«
Pa ste bili že v prvo golman?
»Ja, ja. Mogoče me je tudi zato minilo. In ko sem v Podvincih začel drugič, sem prosil, če lahko raje igram. Uslišali so me in postavili na sredino igrišča. Uh. Hitro sem 'si gor prišo', da to ni zame, haha. Sem kar sam rekel trenerju, naj me da nazaj v gol. Zakaj? Na golu sem se preprosto boljše počutil, vedno več strelov sem ubranil in bolj primerno je bilo za mojo višino.«
Odrival z napačno nogo
Ampak če ste se »vrnili« pri desetih ... Ni to bilo kar pozno? Ste morali veliko in kmalu nadoknaditi v primerjavi z golmani sovrstniki?
»Uh, sem kar potreboval ja. Ampak ne toliko v samem času kot v ponavljanju. Ko sem prišel v Aluminij in imel prve prave golmanske treninge, so mi takoj povedali, da se odrivam z napačno nogo in ne morem izkoristiti svoje višine. Ko se ti nekdo posveti, potem je mnogo lažje in slej ko prej tudi to usvojiš.«
In kdaj ste vedeli, da ste dovolj dobri, da boste z nogometom vztrajali? Je (bil) kak plan b?
»Nogomet imam tako zelo rad, da sem v njem doslej še vedno videl upanje. Sem se pa odločil tudi za športni razred na gimnaziji Ptuj. Če imam plan b? Potem je tu šola, je pa tam malo težje.«
Matura ali prva liga, kaj je/bo težje?
»Očitno matura, haha.«
Seveda, glede nato, da ste pri 17. letih debitirali v Prvi ligi Telemach. In to proti Mariboru. Z zmago v »šumi«. Po čem si boste zapomnili svoj debi?
»Po zmagi, jasno. Pa po 'clean sheetu' tudi, haha. Mislim, da je to bila najboljša možna tekma za debi. Ne samo zaradi izkupička, ampak ker so take večerne tekme nekaj posebnega. Spomnim se, kako sem tudi sam kdaj hodil na te večerne tekme Aluminija. Pa tudi sedaj. Ko sem videl vse te navijače, tudi organizirane, pa čeprav viole seveda navijajo za Maribor. Težko to opišeš.«
Nedelja: Petek, braniš!
Letos je v golu pričakovano začel Tibor Banić, nato je priložnost dobil Samo Pridgar. Kdaj ste vi izvedeli, da boste branili?
»Na dan tekme! Rekli so 'Petek, braniš'. Govorilo se je, da Pridgar kot posojen nogometaš najbrž ne bo smel braniti, a tega jaz do nedelje nisem vedel. Šele ko sem prišel na klub, sem izvedel. Saj je šlo. Veš, da si dobro delal na treningih in lahko prideš v gol. Ni lepo, ko se tvoji soigralci poškodujejo, seveda ni. Ampak hkrati pa veš, da bi lahko, ker si že branil na prijateljskih tekmah.«
Potem pa je prišla tudi druga tekma. Khm. Precej drugačna, kajne? (Koper je zmagal doma s kar 4:1).
»O, to pa je bil šok. Še niti deseta minuta, pa smo že dobili dva gola. In to na taki tekmi, kjer je začetek toliko bolj pomemben. Saj smo se kasneje sestavili, dali gol za 3:1, imeli priložnost za 3:2, četrti gol pa nas je zlomil.«
In potem si tekme sledijo, po Kopru so v Kidričevo v pomembni tekmi spodnjega dela lestvice prišle Radomlje. Napaka, dve in gostje so slavili z 0:2. Ni lahko najbrž dobiti šest golov na dveh tekmah?
»Ne, ni. Veš tudi, da bi lahko posredoval kje bolje. Moral bi. Ampak vzameš dobre stvari in greš dalje in upaš, da se kaj takega ne ponovi. Glavo gor.«
Moram vprašati pa tudi vas: zakaj Aluminij vzame štiri točke proti Celju, premaga Maribor, remizira pri Olimpiji, izgubi pa z Radomljami in Rogaško?
»Težko je to vprašanje. Kdorkoli bi bil na našem mestu, bi najbrž razumel: ko greš proti recimo Mariboru ali nekomu, ki je na lestvici nizko, preprosto ni isto. In vem. Ni prav. Težko je, to moraš res izkusit. Včasih še na ogrevanju čutiš, a, danes pa ni variante, da nam spodleti. Pa se zgodi potem ravno to.«
Več hitrosti, več komunikacije
Mimogrede, v tistem prvem intervjuju ste povedali, da nimate vzornika, ste pa izpostavili Luko Janžekoviča. Dolgoletnega golmana Aluminija. Kaj ste se naučili morda od njega?
»Vem, da je hitro začel braniti in da je kazal svoj talent in ko sem imel takrat intervju za Navijaško cono, je res kar nekajkrat rešil Aluminij, ko se je izkazal z obrambami.«
Da ne pozabim: igrali ste tudi futsal, najbrž ste tudi tam branili?
»Seveda. Futsal je toooliko hitrejši. Tam samo gre, tup-tup! In vse je tako bližje, tam je skoraj vse takoj blok, ne rabiš se toliko metati. Je pa še vedno ta, naš nogomet, toliko bolj zahteven.«
Sploh, ugibam, prva liga?
»Ja. Vsi so lačni goli, vsi grejo na polno, več je tudi komunikacije. Tega je zelo veliko, mladinski ligi morda manjka prav več komunikacije. Pa tempo je hitrejši, hkrati pa se mi zdi, da vsi vejo, da sem mlajši in pač poskusijo, haha.«
Govori, kot da si najstarejši!
Kako je torej z vašo mladostjo? Kaj je prednost, kaj ne?
»Za golmane, saj vemo, nekako velja, da začnejo redno braniti nekoliko pozneje. Redki hitro dočakajo priložnost, zato sem Aluminiju toliko bolj hvaležen. Vem, da sem imel veliko srečo in tudi splet naključij, da branim kot tretji golman. Pri nas je pač drugače: igralci kdaj ne začnejo, pa dobijo potem, ne vem, 30 minut in ostanejo v ritmu. Mi pa(č) ne. Saj treniramo, na polno, ampak trening in tekma je velika razlika. Pa zelo odvisno je potem tudi od tega, kako in koliko ti pomaga ekipa.«
Kaj so vam rekli starejši pred prvo tekmo?
»Že pred tisto tekmo z Mariborom so mi rekli, češ, saj si na treningih pokazal, da znaš! In predvsem so mi rekli, naj ne bom tiho, naj govorim, kot da sem najstarejši na igrišču, kar mi je prav zdaj rekel en od starejših soigralcev.«
Pa ste bili glasni?
»Sem bil ... Malo, haha.«
