»Dobro delo se obrestuje. Tako moram nadaljevati,« se uvodoma zasmeje dobrovoljni hitronogi ofenzivni nogometaš. Za tekmece je običajno prehiter. Močno prehiter! »Zmeraj sem bil. Kot poznani lik iz risanke. Cestni dirkač!« V prejšnji sezoni, njegovi prvi pri Muri, je na 25-tih prvenstvenih tekmah zadel le enkrat. »Imel sem težave s poškodbami, toda vrnil sem se močnejši. Seveda bi rad dal čim več zadetkov, toda zadovoljen sem tudi s podajo. Da le pomagam ekipi!« Hja, njen izkupiček trenutno ni najboljši. Skoraj polovico odigranih tekem so Sobočani izgubili, na Fazaneriji, kjer so bili običajno najmočnejši, sploh še niso zmagali. »Imeli smo veliko smole. Bodimo iskreni, nesrečno se je zalomilo že na prvi tekmi z Domžalami, ko smo vodili z 2:0 in nato prejeli res nore zadetke. Vsako tekmo se je zgodilo nekaj nenavadnega. Navijači pripravijo zelo dobro vzdušje, zato se jim moramo oddolžiti. Uspelo nam bo. Zagotovo!« je prepričan Avstrijec kosovskih korenin. »Še vedno je vse odprto. Do zimskega premora je še šest krogov in nato še ves drugi del sezone. Prezgodaj je za konkretne napovedi, do kam lahko sežemo.«
Črno-bela za vedno
V slabem letu in pol je vzljubil Mursko Soboto. Mnogo manjši kraj od rojstnega Gradca, a takšni imajo svoje prednosti. »Tukaj se počutim odlično. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Vse je super.« Gradec je blizu, toda da se počuti domače, avstrijske Štajerske sploh ne rabi obiskati. »Črno-bela barva! Krasno! K Sturmu sem prišel pri štirinajstih. Od takrat sem črno-beli. Graški klub imam rad. Je klub moje mladosti.« Še v prejšnji sezoni je za Muro igral kot posojen igralec Sturma. Ko so Prekmurci pred letošnjo odkupili njegovo pogodbo, je Shabanhaxhaj postal njihov polnopravni član. »V Sturmu imam še vedno dobre prijatelje. V prvi vrsti je to Manprit Sarkaria. Ostajamo v stiku,« pove 22-letnik. Na vprašanje o človeku, ki je najbolj zaznamoval njegovo dosedanjo karieri, izstreli: »Moj oče! Nedvomno. Zmeraj me je podpiral in motiviral, me vozil na treninge in mi tudi nastavil ogledalo, ko je bilo treba. V težkih časih je bil ob meni. Brez njega ne bi bil nogometaš. Od malega sva se pogovarjala, kaj bi lahko delal bolje, ampak zmeraj je šlo za pozitivne debate.«
Prikima, da želi narediti odmevno kariero. Igranje na najvišji ravni je pravšnji izziv, Mura pa ustrezna odskočna deska, da nase opozori še uglednejše klube. »V resnici nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo,« trezno pristavi. Nogometaš, čigar močnejša noga je levica, ima rad košarko, pogosto se odpravi na plavanje, zadnje čase tudi na golf. »V Moravskih Toplicah je krasno igrišče. Nisem preveč dober, a se trudim. Nikoli nisem igral golfa. Tukaj sem ga prvič z nekaterimi soigralci. Kdo je najboljši? Ben Cottrell. Ta šport obvlada, jaz se še učim. Malce se zabavamo in spijemo pijačo. Prijetno preživet čas. Sicer se sproščamo na kavici ali ob igranju playstationa.« Ko je na terenu, je razigran in učinkovit. Na zadnji domači tekmi s Koprom je staknil lažjo poškodbo. Ob njegovem šepanju smo zaznali trepetanje soboških navijačev, da so ga izgubili za daljše obdobje. Ni bilo tako hudo, že na naslednji preizkušnji z Radomljami je spet potrdil, kako pomembno vlogo ima v sedanji zasedbi črno-belih.
