Morali smo ga najprej vprašati, kje in od kod je našel citat, ki ga ima napisanega v svojem profilu. »Ah, to je pesem Tome Zdravkovića,« pojasni, zakaj ravno verzi »prolaznik sam samo u tom svetu bio / igrao boema, pevao i pio«. Saj se razume, ne? Čeprav Jakov Katuša, 22-letni krilni nogometaš Aluminija takoj pove, da sam sicer ne pije. »Imam pa rad boeme, ker se lahko oddaljijo in so včasih res sami sebi dovolj.«
Jakov Katuša resda ni boem, je pa slikovito zgovoren. Že o tem, kako je bilo spremljati očeta, ki je igral za domači Zadar v nekem drugem času. Ampak četudi so časi drugačni, je Katuša primer igralca, ki je Slovenijo zgrabil z odprtimi rokami. In hitrimi nogami. Prišel je v Beltince, šel v Fužinar in dospel do Aluminija. In prve lige. Star je 22 let. Svet, tudi nogometni, se zdi še mlad. Letos je zaigral na 13 tekmah, dvakrat v začetni postavi, ima pa tudi že prvenec.
Se pa najbrž strinjate, da boemi in nogomet ne grejo več skupaj, ne?
»O, žal ne, so pa nekdaj bili, res je.«
Zdaj, ko je reprezentančni premor, ki to ni, pa najbrž sploh? Je kar naporno na treningih?
»Dobro se dela, za vikend nas čaka, kolikor vem, medsebojna tekma, nato pa že Koper, zatem Rogaška. Še šest tekem je do konca letošnjega leta, fokus je izjemen.«
Pomeril sem! Zakaj pa ne!
Ne moreva mimo tekme z Bravom, ki se je v »šumi« končala z 1:1. Čudna tekma.
»Res je bila čudna. Niso nas presenetili, ko so 10, 15 minut čvrsto stali in napadali, zato se je zdelo, da ne bomo imeli rešitve. Sploh po takem prejetem golu, ampak po izključitvi njihovega igralca smo se dvignili, prav čutili smo samozavest. V drugem polčasu smo bili tako precej boljši, zabili gol, je pa res, da bi lahko celo zmagali.«
Malo je manjkalo, pa sploh ni prvič, že v Murski Soboti krog prej vam je bil gol za 1:1 razveljavljen tik pred koncem.
»Saj, vleče se ta občutek, da nam nekaj čisto malega zmanjka. Že od prve tekme imam ta občutek, ker nas z izjemo Kopra v gosteh in Radomelj doma nihče ni nadigral. Ampak tudi to se bo vrnilo, mora se.«
Omenili ste prvo tekmo sezone, ko ste gostili Celje (2:2). Za vas toliko bolj posebna.
»O, ja. Tekma, pred katero se je zdelo, da nam nihče ne daje nobenih možnosti in da smo lahko le avsajderji. Kar razumem, so najboljša ekipa, ki jo je tedaj prevzel trener, ki je lani odnesel dvojno krono. Ampak zavedali pa smo se lastnih kvalitet in da jih lahko ogrozimo. In smo jih, povedli smo, oni so izenačili, potem pa me je trener dal v igro in, e, zabil sem za 2:1, svoj prvi prvoligaški gol na prvi prvoligaški tekmi. Tam, na 22, 23 metrih sem dobil žogo in se odločil pomeriti. Zakaj pa ne! Škoda le, da ni bilo dovolj za zmago.«
Je pa zadostovalo za izbor gola v nabor treh najlepših na Navijaški coni.
»O, hvala!«
Termini, tudi termini pomagajo
V 2. SNL ste za Beltince, Fužinar in tudi Aluminij na 56 tekmah zabili 16 golov. Koliko težje je zabiti v Prvi ligi Telemach?
»Hm, prijateljem pogosto povem, sploh tistih, ki igrajo za druge klube, da imam občutek, kot da je 'lažje ' igrati v prvi ligi. Zakaj? Nekaj razlogov je. Tereni so boljši, tekmeci bolj kvalitetni, celo termini mi bolj ustrezajo.«
Termini? Torej je lažje zabiti v nedeljo zvečer, kot v primeru gola proti Celju?
»Haha, ne lažje, pač še bolj motiviran si, ko prideš na večerno tekmo. Reflektorji, rosna trava, vse na še višjem nivoju. Ker tiste tekme ob 14.00, sploh v drugi ligi ... Ni primerjave.«
Ampak prav vi lahko zdaj primerjate. Toliko bolj, ker ste v Aluminij prišli lani poleti, ko se je delala selekcija za takojšnji povratek med prvoligaše. Pa ste imeli tudi sami občutek, da bo dovolj?
»Ker sem igral leto in pol v 2. SNL, sem poznal prvoligaške klube in vedel sem, da je Aluminij stabilen prvoligaš. Ko so potem izpadli, sem dobil ponudbo Mirana Lipovca, zato dolgo nisem razmišljal. Vedel sem, da se bo v takem klubu naredila dobra selekcija, ker so taki tudi pogoji: trije obroki dnevno, vrhunski teren, pa še taka ekipa. Videl sem željo mladih in voljo, nobene naveličanosti, ker klub ni več tam, kjer je bil, vsi smo želeli. Kar smo potem lani pokazali tako z uvrstitvijo v prvo ligo kot celo v pokalu, kjer smo izločili Koper in namučili Olimpijo.«
Kako to, da ste sploh prišli v Slovenijo v začetku leta 2021?
»Človek iz Zadra je imel kontakte s predsednikom Beltincev, ki ga je že prepričal z Mateom Verunico. Zato je vprašal, če ima še koga, kakšnega krilnega igralca in predlagan sem bil jaz. In, evo, sem prišel. V Beltincih je bila tranzicijska sezona, sistem 4-4-2 mi ni bil najbolj pisan na kožo, a sem na sedmih tekmah, ko sem vsakič tudi vstopil, zabil dva gola. Nato sem se odločil poiskati novo sredino in Mihael Bukovec iz Fužinarja me je povabil, hitro sva se dogovorila, meni je pa tudi steklo (25 tekem, 9 golov v 2. SNL). Če se ne motim, smo dosegli najvišjo polletno uvrstitev v zgodovini kluba, ko smo bili malo pod vrhom, imeli pa res pestro ekipa z legendo in kapetanom Davidom Kašnikom na čelu. Končali smo na sredini, mene pa so prav igre v Fužinarju nato peljale naprej. In to čeprav sem že pozimi imel ponudbe, da bi šel kam drugam. Ne, ostal sem. In še zdaj vem: če ne bi bilo Fužinarja, ne bi bilo Aluminija, ne bi bilo prve lige.«
Oče in tista devetdeseta
Jakov, kaj je bil pri vas razlog, za začetek igranja nogometa?
»Oče, jasno, saj je igral za Zadar v devetdesetih. Obstaja slika, kako sem še res majhen, ko sem komaj shodil, že pri enajstih mesecih, že brcal žogo. Hodil sem na očetove treninge, ga spremljal, ko je igral tudi mali nogomet v poletnih mesecih. Uh, kakšni časi.«
Ko je bil Zadar še reden prvoligaš.
»In na Stanovima nikomur ni bilo lahko.«
Kdaj ste vedeli, da boste šli po očetovi poti?
»Tam nekje v kadetih, ko sem bil še v domačem Zadru. Čutil sem, da imam še nekaj, česar morda soigralci nimajo. Seveda sem sanjal, da bom igral za Zadar, kar mi je uspelo, ampak ne v prvi, temveč drugi ligi (7 nastopov). Z očetom se seveda pogovarjava, iskreno mi pove, kako sem igral. Rečeva pa kaj tudi o tem, kako se je nogomet spremenil. Ko je on igral, je bil nogomet toliko bolj čvrst. In proti komu je igral! Miki Rapaić, Damir Krznar, na klopi Ćiro Blažević, uh. Sploh pa je bilo priti v Dinamo ali Hajduk skoraj tako težko kot danes v Real.«
Potem ste pa Zadar slej ko prej zapustili.
»Ja, v Zadru sem debitiral za člansko ekipo s 16. leti v pokalu, dobil priložnost v 2. HNL, bili smo dobra ekipa, ampak klub je imel težave in je kljub solidni uvrstitvi moral iz lige. Zato sem se odločil za nov izziv: Slaven Belupo. Ja, je kar pet ur vožnje iz Zadra, haha. Ni blizu, ampak gre za stabilnega prvoligaša. Bilo je lepo obdobje, zelo.«
Ne za obstanek. Borimo se krčevito.
In potem je prišel klic iz Slovenije. Ste vedeli, da je pri nas precej vaših rojakov in morda že zdaj veste, zakaj številni delajo razliko? Tak primer je bil denimo Ivan Brnić. Pa še zdaleč ne edini.
»Ko sem prihajal, sem vprašal tudi to, seveda. Spremljam klube iz regije in če vprašate mene, smo Hrvati mala nacija, ampak zelo talentirana. In če se pojavi priložnost, jo bomo hitro izkoristili. Omenili ste Brnića, ki je moj dober prijatelj. Z Marinom Laušićem, denimo, sva živela skupaj v Koprivnici. Ja, znamo delati razliko, ko dočakamo priložnost.
Ob koncu pa neizogibno: kako Aluminiju uspe premagati Celje v gosteh, po dolgih letih vzeti točko iz Stožic, premagati Maribor? Hkrati pa doma gladko izgubite proti Rogaški in Radomljam ...
»Oscilacije so, ne vem pa, čemu bi to pripisal. Še najbolj mladosti in pomanjkanju izkušenj iz 1. lige. Zakaj nam gredo tekme proti vodiln četverici dobro, proti konkurenci neposredno na lestvici pa ne? Nimam odgovora, ker se res enako pripravljamo na vse. Začutil pa sem, da je nek 'inat' v nas, ko igramo proti Celju, Olimpiji, Mariboru. Vsekakor pa bomo zagrenili življenje še marsikomu.«
Ste pa v bitki za obstanek. Kako ste videli zadnji krog? Po vaši točki z Bravom sta slavila tako Rogaška kot Domžale.
»Zdaj pa iskreno: ne vidim, da se bomo borili za obstanek, res ne, ker imamo kvaliteto. Borimo se predvsem za čim bolj mirno izhodišče. Da pa ne bo pomote: ne bežimo od aktualne situacije. Vemo, da dajemo vse od sebe, potem pa se ti zgodi nogomet: izgubiš točke, kjer naj jih ne bi, dobiš pa tudi, kjer morda nisi pričakoval. Smo, kjer smo, ampak ne borimo se za obstanek. Najprej se krčevito borimo.«
