Gambija. Trinajst let. Kidričevo. Enaindvajset let. To sta izhodišči. In potem je vse vmes. Vse? Vse je še premalo rečeno. Bamba Susso je vmes dal skozi pol Afrike. In več življenj. Težkih, hudo težkih življenj. Doživel je izgubo, nepredstavljivo. In šele nato še bolj noro, nepredstavljivo kalvarijo. So nogometaši, ki ti še na daljavo, skozi telefon, dajo več kot le intervju. Dajo ti povabilo na preizpraševanje. Kaj vse je nogomet lahko. Ne nogomet, ampak to, kar nogomet še je. »Žoga? Nogomet? To je moja varnost, kaj naj vam rečem!«
Bamba Susso je v slovenski nogomet vstopil lani kot posojeni nogometaš Pise. Prišel je v Bilje in zabil 14 golov na 28 tekmah. Pol gola na tekmo. Nato je poleti prišel še na svojo tretjo posojo, ko ga je Pisa posodila še Aluminiju. In tu se je pogovor začel. Pogovor, ki je kmalu postal doživetje, popotovanje, film.
Več prostora, več Bambe
Bamba, kakšna je Prva liga Telemach?
»Res mi je všeč, ker je drug nivo, kar toliko bolj opaziš, če prideš iz 2. SNL. Več kvalitete je, liga pa vseeno taka, da lahko razvijam sebe in svojo igro. Bilje mi je pomagalo, da sem spoznal slovenski nogomet, zdaj pa še bolj vidim, da je dobro, da sem ga spoznal.«
Prišli ste iz Italije, rojeni ste v Gambiji. Kakšen je naš nogomet?
»Več prostora je, tukaj se rado igra, čeprav je hkrati veliko taktike. Kar mi ustreza, ker je veliko prostora.«
Pri vas bo to vprašanje najbrž toliko bolj umestno, ki pa ga redno postavljam(o) vsem: kje in kdaj ste se začeli ukvarjati z nogometom?
»V Gambiji sem imel pet let, ko sem začel igrati v šolski ekipi, napredoval sem in se prebijal, kasneje sem v ekipi postal tudi kapetan, tako da sem očitno imel tisto nekaj. In že takrat sem začutil, kaj vse je zame nogomet: svoboda, sanje, strast.«
Gambija. Senegal. Mali. Burkina Faso. Niger.
In potem? Kako Bamba Susso iz Gambije pristane v Italiji in naposled v Sloveniji?
»U, to je zgodba, to bo dolgo. Predolgo.«
Nič zato.
»Odraščal sem le z mamo, ker je oče preminil že prej. Nato mi je pri trinajstih umrla še mama, tako da sem pristal s sestro, ki je bila tedaj stara dvajset let. Težko je bilo, saj ne vem niti, kako naj vam povem to zgodbo, ker je tako dolga. Želel sem pač ven iz Gambije, ker saj težje kot doma ni moglo biti, ne? Dobil sem kontakt od nekoga, ki me je potem peljal v Senegal, s katerim sem potem delal, bil je voznik avtobusa. Ni bil edini tako. Nato sem odšel v Mali, kjer sem dobil novo navezo in odšel v Burkino Faso, zatem sem šel še v Niger, se skušal preživljati in delal, dokler nisem naposled pristal v Libiji. Ko enkrat poznaš tovornjakarje in prevoznike, spoznaš pač marsikoga. Ampak v Libiji je bilo res težko, bila je vojna, situacija še toliko težja.«
Neumestno bo, ampak moram vprašati: nogometa najbrž v tem času za vas ni bilo?
»Seveda ne, sem si ga pa toliko bolj želel. Ampak še bolj sem si želel varnega okolja, Libija pa je žal bila najslabši prostor za kaj takega. Pristal sem celo v zaporu za štiri mesece, izpustili so me, ko so ugotovili, da nimam nikogar in nobenega denarja. Z nami so ravnali zelo slabo. Nato sem lahko odšel, cilj je bila Italija, znašel pa sem se na ladji s 110 ljudmi. Ob treh zjutraj. Na nabrežju. Ničesar nismo vedeli, mislil sem, da nas bodo gladko pomorili. Na koncu se je izšlo, rešili so nas, pristali smo na Kalabriji v begunskem centru, kjer sem bil še devet mesecev. Ko sem šel od tam, so mi pojasnili, da so me poslali v hišo, kjer so tudi drugi begunci, ampak naposled sem dobil italijanska starša, ki sta mi res želela pomagati. In potem sem končno začel spet igrati nogomet.«
Vsaj eno leto
Kako dolgo niste brcali? Ste veliko zamudili, kako je potekalo prilagajanje?
»Vsaj eno leto nisem brcal, ampak nekako sem naravno hiter in se znajdem. Ko sem prišel v Rim, sem nato šel v Romuleo, kjer sem po osnovni preizkušnji začel igrati, pustil dober vtis, naredil dobro sezono in se prebil do Pise ter zaigral v Primaveri. Posojen sem bil zatem v Villa Valle, potem je sledilo Bilje in zdaj sem tukaj v Kidričevem.«
Že v Bilju ste pokazali, da imate nos za gol.
»O, ja. Je pa nivo zdaj drugačen, kot sem rekel. Ampak saj prihajam v formo, mentalno sem super in verjamem, da mi bo šlo samo še bolje.«
No, saj ste zabili tudi prvi gol za Aluminij v Prvi ligi Telemach v 9. krogu. Za vodstvo proti Domžalam, kar je bil nato sicer poraz (2:1).
»U, kako sem ga čakal, v bistvu mesece! Ko sem zadel, sem res vedel, da sem končno tu, kjer hočem!«
Bamba? Po dedku
Ni pa Aluminij tam, kjer bi rad bil.
»Res je, več moramo dati od sebe. Ampak povezani smo, dobra ekipa je, četudi mlada, zato pa toliko bolj lačna. Samo malo bolj moramo stisniti. Ne smemo delati toliko napak, kot se nam kdaj rado zgodi. Saj bo.«
Kakšna je angleščina Roberta Pevnika, vašega trenerja? S kom se sicer največ družite?
»Haha, trener? Njegova angleščina ni ne dobra ne slaba, gre skozi. Največ pa se družim z Danielom Skibo, veliko se pogovarjava, kakšen lik!
Bamba deluje, mimogrede, kot vpadljivo, nenavadno, a zveneče ime. Je pogosto v Gambiji?
»O, ja, zelo, to je tudi ime mojega dedka.«
Prej ste omenili sestro, ki je skrbela za vas, ko ste ostali še brez mame. Kaj počne zdaj, imata stik?
»Seveda! Je poročena z dvema otrokoma, dobro in pridno dela, živi v naši prestolnici Banjul.«
Kdaj ste bili nazadnje doma?
»Predlani, o, kako je bilo lepo. Šest let me ni bilo – in po vsem tistem? Je bilo zelo čustveno!«
45? Z razlogom!
Ko vas še tako vprašam, kaj vidite v žogi ... Kaj bi rekli?
»Tooooooliko. Če rečete nogomet ali žoga, je to moja varnost. To me je rešilo.«
Številka 45 morda ne zveni kot specifična, ampak morda je kak razlog, da ste jo izbrali?
»O, ja, še enkrat bi jo! Ko so me v Pisi dali v prvo ekipo in sem debitiral v Serie B, sem imel prav to številko, ker mi je tudi predsednik kluba rekel, naj jo izberem. In res ga cenim, rad ga imam, tretiral me je kot sina. Rad bi mu povrnil, kolikor le lahko.«
V Pisi vas kot soigralec čaka Jan Mlakar, sicer pa, slutim, da ste šli k stolpu v Pisi zelo hitro?
»Haha, ja, skoraj takoj s svojimi italijanskimi starši. O Janu Mlakarju pa sem res slišal le najbolje!
