Z vijoličastimi je bil v Turčiji že dvakrat, tokratne priprave v Beleku je moral izpustiti. Smola, a če bi ga lani v tem času vprašali, ali verjame, da mu lahko v enem letu uspe takšen preboj ... »Ne bi verjel. Še poleti, bi bil enak odgovor. V nogometu se stvari hitro spreminjajo. Lahko ti da, a tudi vzame,« zrelo odgovarja Lorber. Njemu je ponudil ogromno, toda priložnost je moral zagrabiti. Preskok je bil očiten, predvsem v številu treningov, opaža. Ko v mlajših selekcijah trenerji razmišljajo tudi o šoli, je v članskem nogometu trčil v popolni profesionalizem. Jesenski izplen je bil osemnajst prvenstvenih nastopov, na šestnajstih tekmah je bil v začetni postavi, stalnost je pokazal tudi na evropskih srečanjih. »Naenkrat se je vse spremenilo. Začel sem dobivati minute. Miselno sprva tega nisem dohajal, zato sem se prepustil treningom in tekmam. Tako je bilo lažje. Če bi se obremenjeval s pomembnostjo tekem, bi lahko bil izkupiček drugačen.« A zdi se, da je o tovrstni mirnosti enostavno govoriti, težje pa poskrbeti, da te stres ne objame. Kdo mu je pomagal, katere osebe so bili ključne pri ohranjanju sproščenosti? »Trenerji so mi bili zelo naklonjeni. Prav tako družina. Zelo mi je stala ob strani. Seveda moram pohvaliti svoje soigralce, saj so me krasno sprejeli. Vsi so mi pomagali, tudi starejši z nasveti. Nimam nobenih pripomb,« pravi mladenič in izpostavi neposrednega konkurenta za mesto v ekipi. »Blaž Vrhovec igra na enaki poziciji kot jaz. S tega vidika mi je lahko dal super napotke. Od mlajših pa Marin Laušić. Zelo je razumel moj takratni položaj. Mlad igralec, ki se je lahko z mano poistovetil in mi stal ob strani.«
Od malega za Maribor
Samozavest je naraščala, kar so opazili tudi bežni opazovalci dogajanja v našem prvenstvu. Spomnimo se, kako je v 15. krogu v Domžalah kresnil proti golu z velike razdalje in dosegel enega od svojih dveh prvoligaških zadetkov. »Lepo je bil videti tisti strel, res je. Ko dobiš samozaupanje, te ta nese naprej. In steče,« se nasmehne Marcel, o katerem je na naša vprašanja večkrat odgovarjal tudi zdajšnji trener Ante Šimundža. »Precej sva se pogovarjala. Ves čas me opozarja, kaj moram popraviti. Žene me naprej in želi, da sem boljši. Na koncu je od vsakega posameznika odvisno, kaj od nasvetov izvleče.« Lorber je dokazal, da je dojemljiv, pripravljen izkoristiti priložnost. Fant iz okolice Rogaške Slatine, vračanje po poškodbi bo sicer njegov naslednji velik izziv, dela velike korake. Prek Kidričevega se je iz domačega okolja geografsko premikal proti Mariboru. »Ko so Mariborčani poklicali v Kidričevo, sem bil zelo presenečen. Nisem mogel verjeti, da me želi tako velik klub. Sem pa potihem vedno hotel zaigrati za Maribor, saj zanj navijam od malega,« pove Lorber, čigar trije dosedanji klubi trenutno sodelujejo v prvi ligi. »Brat Žan igra za Rogaško, že zato jo spremljam bolj od ostalih klubov. Tako tudi bolje vem, kaj se tam dogaja,« še pristavi.
