Med vsemi nogometaši Celja morda ne izstopa na prvo žogo. Ne še. Pa bo. Vse bolj in bolj. Morda tudi zato, ker je tam tudi za vse druge žoge. Vse bolj in bolj v sredini suvereno vodilne ekipe lige. Niti slučajno ni neučakan, tudi on, kot vsi v Celju, gre raje postopoma iz tekme v tekmo, si pa vseeno tako želi prvega naslova. Zanj bi to bil sploh prvi. In ni edini. Tako si želi tudi vsaj 50 njegovih prijateljev in sorodnikov, ki ga kličejo, kdaj lahko pridejo slaviti naslov prvaka. »Počasi, to je nogomet, je pa res, da nam gre precej dobro,« pravi Marco Dulca, 24-letni romunski vezist. In če vam priimek Dulca zveni znan, ja, z razlogom.
Ko je Popi zraven, se to čuti
Marco, v drugi del ste krenili silovito z visoko zmago nad Muro (4:1), precej priložnosti ste imeli tudi proti Bravu (0:0). Najbrž ni samoumevno, da vodilna ekipe lige poveže dobro jesen in pomlad?
»Predvsem se pozna, da smo imeli dobre priprave, kjer smo se pomerili z nekaterimi močnimi tekmeci in prav to nas je pripravilo najbolje za vstop v drugi del sezone. Proti Muri je bila dobra tekma, štirje goli so bili zelo dobri za našo samozavest, za Bravo pa najbrž vsi vedo, kako težko je tam igrati, saj so močni in agresivni, povrhu pa še sami imeli nekaj priložnosti. Dobro je, da nismo dobili gola, pozna se, da smo močni v obrambi, v napadu pa si želimo še več samozavesti. Nekoliko se pozna, da imamo nekaj novih igralcev, ampak verjamem, da se bodo dokazali in nam bo šlo še bolje.«
Ne morem, da ne bi vprašal: se počutite kot suvereno vodilna ekipa lige?
»Iskreno? Ja, se. Ampak predvsem zato, ker vsi razmišljamo o glavnem cilju: naslova prvaka. Je pa tako, da nikoli ne veš kaj bo, zato moraš biti skoncentriran, vsako tekmo sproti moramo videti, kako in kaj.«
Kaj se zgodi, če ne gre, ste spoznali v pokalu proti Nafti, ko ste po streljanju enajstmetrovk precej zgodaj izpadli, edino pa je zastreljal Denis Popović.
»Pa smo tudi v Lendavi igrali 100%, hoteli smo zmagati, ker je bil pokalni naslov prav tako naš cilj. Ja, Popi je zgrešil, ampak to se pa res lahko zgodi vsakemu, prav zatem je še bolj pokazal, kako dober igralec je in prav lider, zato je tudi kapetan. Saj se je videlo v Šiški, kako nas je po odhodu iz igre zaradi poškodbe spodbujal. In res je razlika, kadar je na igrišču.«
vir: NK Celje
Evropa te dvigne
V Celje ste kot prost igralec prišli sredi septembra, ko je ekipo še vodil Albert Riera, oktobra je prišel Damir Krznar. Kako so vam predstavili zgodbo, ki je zelo ambiciozna?
»Prvi vtis je bil zelo dober, ker vidiš in spoznaš ljudi, ki hočejo več in spremeniti Celje v res velik klub. Vedel sem že takoj, da je cilj kluba najprej naslov – tudi zato, ker je bila ekipa na prvem mestu in je dobro igrala. In ima velike ambicije, kar je prav. Vsi želimo igrati v Evropi.«
Vi ste prvič s FCSB igrali lani v konferenčni ligi. Te to spremeni?
»Čeprav rezultatsko ni bilo najbolje, se nekako, kako bi rekel, spremeniš. Dobiš precej več samozavesti, ker veš, da igraš proti dobrim igralcem in velikim klubom. Dvigne te in tega si želiš samo še več.«
Ima Celje vse, kar potrebuje za Evropo?
»Imamo, seveda, ker je takšen kader, strokovni štab, predsednik, vsi se borijo za to. In vsi so zelo fokusirani. Pa še izkušene igralce imamo, Popovića, Maria Kvesića, Nina Koutra, zelo pomagajo tudi vpoklici v člansko reprezentanco, kajti denimo Žan Karničnik in tudi David Zec sta sprožila sanje številnih, da bi morda uspelo še komu. Za ekipo je to izključno pozitivno.«
Ligi se pozna, če klub igra v Evropi
Če ste najprej večinoma vstopali s sklopi, ste zdaj že bolj redno v prvi postavi Damirja Krznarja. Kaj se je spremenilo?
»Čakal sem na svoje mesto in trdo treniral. Ko sem bil na klopi, sem skušal pomagati, kakor sem le lahko in čakal na priložnost. Ko sem dobil več minut, sem želel pokazati, kaj vse znam.«
Če vas kdo v domovini vpraša, kakšen stil nogometa igra Celje ...
»Povem, da igramo nogomet s posestjo. O, kako imamo radi žogo! Veliko se premikamo, gibanje ves čas pilimo na treningih, ves čas želimo igrati naprej. In zabijati gole. Imamo dovolj močno ekipo, da res lahko vsakdo igra v prvih enajst, obenem pa si ob napakah pomagamo in takoj stopimo skupaj.«
Ker ima Celje tako konkurenčno moštvo, so takšni tudi treningi?
»Ne, povsem normalni, ampak vseeno pa borbeni.«
Kaj pa ste doslej spoznali o Prvi ligi Telemach? Pregovorno je izenačena, kar ste spoznali ob porazu z Aluminijem, Rogaška je nedavno odnesla točko iz Stožic ...
»Liga je skozi sezono boljša in boljša, tudi nekaj presenečenj je. Če nisi zbran, te lahko preseneti kdorkoli, nikogar ne smeš niti slučajno podcenjevati. In poznalo se je, da ligo dvigne, kadar je ena ekipa v evropskem tekmovanju, kot je bila letos Olimpija. No, drugo leto upamo in verjamemo, da bomo evropsko jesen imeli tudi mi.«
Oče. 1998. Svetovno prvenstvo
Lahko si mislim, kdo je bil pri vas razlog, da ste začeli z nogometom ...?
»Haha, ja, imate prav. Seveda moj oče, ki je bil profesionalni nogometaš (Cristian Dulca). Ampak v srce mi je vcepil predvsem željo, da bi bil športnik, sploh ne nujno nogometaš. Ampak ker je bil oče kmalu trener (s kariero je končal že leta 2003 pri 31. letih zaradi težav s srcem, ko je bil Marco star štiri leta, op. a.) in je bil veliko okrog, sem veliko časa prebil z dedkom, ki je bil tudi vpet v šport, tako da sem žogo nabijal tudi z njim na vrtu skoraj vsak dan.«
Nimamo veliko primerov na Navijaški coni, ko bi lahko vprašali, kako je imeti očeta, ki je bil del ekipe na svetovnem prvenstvu s svojo reprezentanco (Romunija, SP 1998). Kakšen odnos sta, ko ste šli po njegovi poti, imela z očetom, ki je v domovini, ugibam, kar znan?
»Drži, v Romuniji je oče znan kot uspešen nogometaš, zato je bil zame, ko sem začenjal, pritisk vendarle nekoliko večji. Pričakovali so veliko od mene, pa čeprav sva si z očetom kar različna. Niso sicer pričakovali, da bom njegova kopija, so me pa primerjali. Najbrž tudi zato, ker je bil del izjemne generacije (Romunija je leta 1998 izpadla v osmini finala kot že leta 1990, vmes pa je v ZDA leta 1994 prišla vse do četrtfinala). Samo upam lahko, da bi kdaj na svetovnem prvenstvu tudi sam zaigral. Sicer pa se z očetom še zdaj slišiva vsak dan, jemljem ga vsekakor kot nek bonus glede na številne izkušnje, ki jih je imel. Je pa vsaka odločitev na koncu moja, saj nenazadnje bom kmalu star 25 let.«
Swansea in – olimpijske igre!
Sami ste bili najprej član nogometne šole Universitatea Cluj, potem pa dokaj mladi odšli v – Swansea. Kaj vam je dala ta izkušnja?
»Ja, začel sem v lokalni ekipi, nato pa mi je tedanji agent rekel, da imam lahko preizkus za Swansea. Šel sem, tam pa se kot petnajstletnik meril tudi z enaindvajsetletniki. U, to pa je bila izkušnja. Zelo velika razlika v primerjavi s tem, kaj in kako sem igral doma. Takoj sem vedel, da želim ostati, v tistih dveh tednih na preizkušnji sem dal vse od sebe, šel domov in čakal. Dokler mi niso rekli, da bi podpisali z menoj in mi rekli, naj pridem. V Swanseaju sem nato preživel štiri dobra leta, ki so mi veliko pripomogla.«
Tudi k igranju za mlade selekcije Romunije?
»Ja, saj sem že prej bil tudi član, ampak nisem (toliko) igral. Ko sem šel na tuje, pa sem dobil več vpoklicev in bil del ekipe za evropsko prvenstvo 2019 in 2021, leta 2021 pa sem potem zaigral še na olimpijskih igrah.«
Redko lahko vprašamo: kakšen je olimpijski turnir v nogometu?
»Izjemen! Tako lepo tekmovanje je, da sploh ne omenjam, kakšen velik dogodek so olimpijske igre. Doslej najboljša izkušnja, kar sem jih imel v nogometu. Proti Južni Koreji je bil na drugi strani Lee Kang-In, ki zdaj igra za PSG, v moštvu Nove Zelandije je bil Chris Wood, ki zdaj igra v premier ligi za Nottingham Forest. Res sem bil srečen, da sem lahko igral proti boljšim.«
Pa čeprav ste s Korejo visoko izgubili (0:4) in z Novo Zelandijo remizirali (0:0) in šli domov po skupinskem delu? Saj delujete kot igralec, ki se rad uči.
»Skozi kariero sem že igral proti res dobrim igralcem, ampak ko grem na igrišče dam 100 odstotkov in če izgubim(o) ter vem, da sem dal vse od sebe, spoznam, da želim postati le boljši in boljši.«
Mama: niti slučajno ne boš golman!
Oče je bil branilec, vi pa osrednji vezist. Od nekdaj?
»Ne, če sem iskren: ko sem bil majhen, sem želel postati golman! In prav spomnim se zgodbe, ki jo je ne tako dolgo nazaj povedala mama. Očetu je res bilo vseeno, bil sem majhen, naj uživam, ampak temu, da bi postal golman, je mama glasno nasprotovala, haha. Kasneje pa sem potem res ves čas igral na sredini, po potrebi pa lahko pokrijem še kakšno pozicijo.«
Še za konec, se že kaj čuti, brbota v Celju, ki je sicer primarno rokometno mesto, da ima vodilno ekipo lige?
»Drži, o rokometu sem slišal res veliko dobrih stvari in uspehi so bili izjemni. Ampak upam pa tudi, da dlje kot bomo na vrhu, več bo tudi naših navijačev. Ker nam res ogromno pomeni, kadar imamo podporo. No, pa tudi jaz bom prispeval nekaj navijačev, ker se je, če nam le uspe, za slavje napovedalo vsaj 50 mojih sorodnikov in prijateljev! Zato naj držijo pesti!«
