Takih debijev pa res ni veliko. Ampak pridejo. Pa je lahko Lan Jovanović slišal celo kakšno pohvalo. Čeprav je v Ljudskem vrtu na svoji prvi članski tekmi sploh in to v Prvi ligi Telemach prejel kar sedem golov. In nabral par lepih obramb. Ja, lahko bi bilo še višje, še več, še huje. So golmani, kaj šele 17-letni golmani, ki bi se po čem takem ... No, ne bi bili takšni optimisti. Jovanović je. Če nič drugega, lahko neposredno pri bratu Sandru, 21-letnem vezistu, vidi, kaj se lahko doseže. In dosega. Na peti tekmi je zaklenil gol proti Muri (2:0), vmes je že dočakal pomembno zmago proti Radomljam (1:2).
Oba sta začela v Rudarju, zdaj se skupaj vozita iz Velenja v Kidričevo. Sandro, ki je šel v Aluminij julija, Lan pa mesec dni kasneje, je vmes celo dočakal klic selektorja Matjaža Keka, Lan pa je že jeseni bil ves navdušen, ko je lahko prvič šel v Koper na gostovanje. In to golman, ki je že izvajal in zadel enajstmetrovko v 2. mladinski ligi proti Dravi za Rudar. V mladinski ligi. ta se zdaj, po petih tekmah, zdi precej oddaljena, odkar je po Tiborju Baniću (4 tekme), Samu Pridgarju (8 tekem) in Janu Petku (7 tekme) še četrti golman Aluminija.
Če ne bi bilo poškodbe, ne bi bil niti na treningu
Lan, pogovarjava se po zmagi nad Muro (2:0). Vaša peta tekma, dve zmagi, trije porazi, zelo raznolike izkušnje, si lahko predstavljam. Sploh dojemate vse te mejnike in pot?
»Pa ja, predvsem ze pri teh letih zelo dobro počutiš, ko že dobiš sploh priložnost. Tako ponosen si, ko ti trener zaupa in dobiš mesto prvega vratarja. Sem več kot zadovoljen, da se mi vse to dogaja, je pa glavna želja, seveda, da predvsem ekipa napreduje in izpolni cilje.«
Ker ste že četrti golman v tej sezoni, bom tako vprašal. Kaj vse se je moralo zgoditi, da ste zdaj vi prvi golman?
»Uh. Tibor se je zelo zgodaj poškodoval, potem je bil naslednji Samo, a se je nato poškodoval še on, priložnost pa je dobil Jan. Jaz ne bi prišel najbrž niti do treningov s člansko ekipo, če se Tibor ne bi poškodoval. No, ko se je poškodoval Samo, sem potem jaz bil na vrsti, da postanem rezervni vratar in grem na pot. In šli smo v Koper (12. krog, Koper je gladko zmagal s 4:1), moje najdaljše gostovanje. Priznam, meni je že to ogromno pomenilo, biti zraven, izkusiti vse, kar premore prva liga. Nato sem bil del ekipe na zimskih pripravah, kjer sem veliko pokazal, dobro treniral, dobil priložnost na prijateljskih tekmah in potem tudi dobil priložnost v Ljudskem vrtu.«
Kdo je bil tisti, ki je opazil, da si zaslužite priložnost? Trener, trener golmanov?
»Vsi, kolikor vem. Res sem si tega želel in delo me je nagradilo.«
Boli, ko izgubiš na koncu
Je pa res, da je potem prišla tekma v Mariboru. In 7:0. Je pa res, da je Gašper Jovan zakrivil enajstmetrovko že takoj na začetku, bil izključen, potem pa se vijoličasti niso ustavili več. Ste kaj potem analizirali tekmo, razmišljali kaj o njej?
»Pred samo tekmo, čeprav je bil moj debi, nisem premišljeval veliko, šel sem maksimalno, ampak v 7. minuti se je potem zgodilo, kar se je. Skušal sem ostati zbran, narediti najboljše za ekipo, toda rezultat je pokazal drugače.«
Tisti, ki smo bili na tekmi, smo se strinjali, da bi brez vas bilo še huje.
»Mogoče, jaz sem imel občutek, da sem ubranil pač vse, kar ni šlo v mrežo. Poskušaš pa tako tekmo nekako pozabiti, gledaš naprej.«
Si pa lahko mislim, da ni veliko sedemnajstletnikov, ki se pobrali po taki prvi pa še kaki od prvih petih tekem?
»Kaj pa vem. Daš svoj maksimum, veš, da te bosta delo in trud nagradila in da se vse slej ko prej obrne. In nam se je že v tretje, je pa res, da smo potem na 'moji' drugi tekmi izgubili še s Koprom doma in to proti koncu tekme (1:2). Drugače je, ko prejmeš sedem golov ali dva, seveda je, mogoče je še bolj boleče, ko izgubiš proti koncu.«
Pa še tak, kako bi rekel, neroden gol je bil za zmago Kopra.
»Predvsem je bila težava v komunikaciji med mano in obrambno linijo. Smo se pa vsi dobro naučili, kako in kaj.«
Točke so tooooliko bolj pomembne
Za vas, ki nikdar niste z Rudarjem šli na člansko tekmo, je najbrž vendarle kar preskok, ko pridete v članski nogomet? Kakšna je razlika?
»Točke so toooliko bolj pomembne, sploh glede na naš položaj na lestvici. Razlika med članskim in mladinskim nogometom za golmana? Vseskozi moraš biti pripravljen, dobri napadalci te lahko presenetijo iz katerega koli položaja in za tp potrebujejo izredno malo prostora, vse je tudi toliko hitreje. Nisem pa pretirano spremenil svoj način branjenja.«
In kakšen golman ste, kako bi se opisali?
»Opisal bi se kot golman, ki rad vodi ekipo, poskušam postavljati igralce, sem res timski igralec. Ker smo taka ekipa, me vsi jemljejo resno navkljub mojim letom. Vse bolje delujemo.«
Kar je pokazala tudi tekma proti Muri (2:0). Prvič niste prejeli gola in to po tekmi z Olimpijo, ko ste doma visoko izgubili (4:0) le teden dni prej. Zdaj že veste, kje in zakaj nastane razlika?
»En gol lahko spremeni vse! Proti Olimpiji smo videli, kako težko se pobereš in vrneš, po drugi strani pa smo to mi naredili Muri in je vse toliko lažje. Izkoristiš lahko protinapade, marsikaj se ti ponudi.«
Ko je oče izkušen svetovalec
Že brat Sandro je nekaj povedal o svojih začetkih, kje in kako ste začeli vi z nogometom? Takoj golman?
»Haha, no, hodili smo na bratove tekme in turnirje, ob ograji sem gledal, vse me je zanimalo, nato pa sem pri štirih letih rekel, da bi poskusil tudi jaz. Najprej sem bil nekaj let igralec v polju, ker me je pač zanimalo samo brcanje žoge, potem pa sem še jaz začutil inspiracijo, da bi postal vratar. In največ mi je pomagal, jasno, oče. Star sem bil enajst let, ko sem na tekmi z Dravinjo v Slovenskih Konjicah rekel, da bom šel jaz v gol, ko ni bilo drugega golmana.«
Je pri enajstih že kaj pozno postati golman?
»Ne, ne. Vse se da naučiti pri teh letih, je pa lažje, če imaš očeta, ki je branil marsikje, največ v Rudarju, pa Dravi in še kje. Je pa tako, da lahko oče tudi najde in poudari še najmanjšo napako. Meni je to pomagalo, ker sem jih lahko čimprej pomagal.«
Bom vprašal tako: bi šli poleti v Aluminij iz Rudarja, če ne bi tja šel brat Sandro?
»Uh, težko odgovorim. Po svoje pa ... Dvomim, da bi izbral prav Aluminij. Za prestop sva se z očetom dogovarjala z Mladenom Dabanovičem, ki je imel res veliko vlogo. Rekel mi je, naj pridem in pokažem kaj znam in se bodo potem odločili. Najprej sta bila dva treninga, čez čas pa sem šel z ekipo na Roglo na prijateljsko tekmo s Ferencvarošem, dobil sem 45 minut, imel dobro tekmo in Dabanovič je rekel, da sem pokazal dovolj.«
Glasbo izbira Sandro!
Zdaj imamo brata Repas pri Mariboru, potem sta zdaj vidva s Sandrom. Kakšna brata sta? Brata Repas, recimo, kot nam je rekel Žiga, sta redno nabijala v ciprese.
»Nogomet je bil vedno najina glavna tema, definitivno sva se največ pogovarjala o tem. Dobro se razumeva, skupaj se voziva na treninge z Velenja, kjer tudi skupaj živiva. Vozi pa Sandro.«
Saj vi še nimate izpita za avto. Kdo pa izbira muziko?
»Ne, nimam. Glasbo pa izbira starejši, haha.«
Bi znali oceniti, kaj bo odločilo v bitki za obstanek? Ste imeli proti Radomljam ob zmagi občutek na igrišču, da gre za precej več?
»Predvsem zmage, ker tri točke pomenijo veliko. Pa borba za vsako žogo. Proti Radomljam se recimo zlasti zavedaš, da te tekme nikakor ne smeš izgubiti. Če zabiješ prvi, kot sem že rekel, si opravil veliko dela.«
