Bila je sreda. Sredi julija. In Aleks je prinesel čips. In pivo. Ali je bil Denis? Ali je bil oni tretji, ki mu, pardon, vedno pozabim ime? Nekdo je bil, skratka. Ziher. 100% »Na, daj, vzami!« so bili razigrani Bila je zgodovinska sreda. Bili so tam tisti, ki so bili tam, ko ni bilo tam nikogar. Bili so takrat tam, ko bi tam bili zdaj vsi, pa so bili lahko le redki. Bilo je neprecenljivo še preden se je tekma začela. Ko se pa je .. »Mi smo bili tu, ko res ni šlo, ko reees ni šlo. Glej zdaj to, glej, kako gre Marandici! Evrooooopski Marandici!«
In potem so kričali. Da so Leicester. Da ne morejo verjeti. da, ljudje, Celje je prvak. Zvenelo je nepričakovano takrat. In v minulih treh sezonah se je zdelo ne le nepričakovano. Kot da se skoraj ni zgodilo.
»Štajerski derbi«, ki je in ni
Na Navijaški coni smo tu in tam že kdaj objavili kakšen vtis. Nas, ki tekme spremljamo tako ali drugače. Ampak osnovni vzgib je seveda ljubezen do nogometa. S to pa pride ljubezen do tvojega kluba. Najbrž ga vsakdo ima. Čeprav so zdaj fenomeni tudi že drugačni, ko imajo tuji klubi res vnete privržence na Slovenskem, je to praviloma domač klub. Tam, kjer »gor rasteš«. V mojem primeru je to bil Maribor. Zelo Maribor. Ko tudi igraš za ta klub, cela devetdeseta vsaj štirikrat na teden v Ljudskem vrtu.
Celjski fuzbal je za nas iz Maribora bil ... Štajerski derbi. Ampak nikdar ni bil res derbi. Res ne. Pustimo tekme z Olimpijo, tisto je itak razred zase. Ampak tudi tekme z Muro so bile pač epske, borbene, goreče, »spolamane«. Zanimivo, tekme z Muro nimajo imena, s Celjem pa ja. Čeprav je bil res epski le en doslej. Itak je Simon Sešlar razlagal za Navijaško cono, kako je minilo kar dvakrat po šestnajst tekem, da je Celje sploh dobilo prvo tekmo v 1. SNL proti Mariboru. Kar šestnajst tekem – debelo desetletje in še leto zraven – so tudi potrebovali, da so dobili prvi štajerski derbi v Mariboru! Šele 18. oktobra 2002. Pa sta, kot vemo, Maribor in Celja edina stalna prvoligaša, nikdar izpadla.
Ampak bolj smo si vsi zapomnili tisto tekmo, 28. maja 2003, ko je bilo Celje z naskokom najbližje doslej. Marijan Pušnik je imel v predzadnjem krogu celo vodstvo, pa sta Damir Pekič in Danijel Brezič obrnila za nepozabno slavje na poti do sedmega zaporednega naslova. Bil je kultni obrat, ki je nakazal, da se Mariboru zlati časi (prvič) iztekajo.
Stalna stalnost in pandemija
Celje je tako vmes, za nas Neceljane, postal klub, ki je stalno v prvi ligi, ki je imel lahko sila uspešne strelce in ki je »stalno« v finalu pokala, pa ga tam praviloma izgubi (9 porazov, 1 zmaga). Šele kasneje je Simon Rožman s Celjem zmogel sestaviti zavidanja vredno ekipo (2014/15) za tik pod vrh, iz katere je rade volje črpal tudi Maribor (Vrhovec, Bajde, Omoregie, Ahmedi...). In tako je to bilo, dokler ni prišla pandemija.
Svet se je, lahko bi se reklo, moral ustaviti, da je Celje, ja, postalo prvak. Prej so postali evropski prvaki v rokometu, naposled, 20 let tega, kot pa v nogometu. Saj so bili ves čas v dobri formi, toda favoriti za naslov niso bili skozi sezono 2019/20. Vsekakor ne, ko so sezono začeli s štirimi tekmami brez zmage! Na drugem mestu so bili prvič šele v 26. krogu. In še v 27. krogu. Pa spet dol. Za štiri kroge. Bilo je že pozno. Zelo pozno. Toda imeli so sezono, v kateri nihanj ni bilo.
O, 2:2
Že pred premorom kar sedem tekem brez poraza, tako ali tako so imeli le štiri, po nadaljevanju pa le poraz z Muro. In to je to. Dušanu Kosiću se je vztrajnost več kot izplačala, prišel je septembra 2017 in končal trikrat zapored na petem mestu. Potem pa z ekipo, v kateri je imel kar nekaj izstopajočih igralcev, zlasti Mitjo Lotriča, kasneje igralca lige, ter Daria Vizingerja, izrazitega strelca.
Celje je v 35. krogu zmagalo pri Rudarju (0:2), Olimpija je šokantno izgubila doma s Tabor Sežano (1:2) in grofje so imeli ogromno v svojih rokah. Spet. Ker bi že v 34. krogu proti Triglavu (2:2) lahko doma opravili ogromno dela, pa ga niso. Računica? Preprosta: vsaj točka in po Olimpij(ah), Gorici, Mariboru, Domžalam in Kopru bo šla »kanta« v šesto mesto. In igrala sta med sabo. Seveda sta.
Sama tekma je kar znana, popisana, vse se da videti. Celje je povedlo prek Luke Kerina v 34. minuti, Timi Max Elšnik je izenačil v 58. minuti z evrogolom, kar pa Celjanom ni vzelo volje: še več, Dario Vizinger je v 64. minuti zabil z mojstrsko reakcijo. Ko je Elšnik izenačil še drugič po izmenjavi s Stefanom Savićem. Celjani so se branili in so se ubranili, pri čemer bi lahko celo zmagali.
Nikoli ne bomo vedeli, a tudi pozabili ne
Ampak bistven je bil občutek. Ko si prišel na stadion in to v času, sredi julija, ko je prvenstvo običajno mlado že 2. ali 3. krog, zdaj pa se je zaključevalo, ni bil sicer občutek poletja. Tako, poletno nesigurno vreme je bilo. Je deževalo? Iz glave bi rekel, da je. Tista aleja za vzhodno tribuno je bila nabita. Ukrepi na stadionu so kapaciteto uradno omejili na 450 gledalcev, kar je bilo gotovo vsaj dvakrat preseženo.
Nikoli ne bomo vedeli, ali bi padel celjski nogometni rekord, ki v 1. SNL stoji pri 4.300 gledalcev iz sezone 2008/09. Nikoli. Kar pa smo izvedeli, tisti, ki smo bili tedaj takrat, je to, da je Celje res tako iskreno in močno proslavilo naslov. Ker so prišli res tisti, ki so prišli marsikdaj, ko številni niso. Proslava naslova je bila epska, ko sem govoril z Mitjo Lotričem dan kasneje, je bil ves hripav, utrujen, ampak res vesel. Zgodovina. Všeč mu je bila takrat še živa primerjava, da je Celje zdaj slovenski Leicester.
Ne, tega ne pozabiš
Celjski stadion je takrat bil res srečen prostor, čeprav brez napetosti pred stadionom ni šlo. Olimpija se je borila za tretjo lovoriko, drugo zapored, na koncu končala pa celo kot tretja, zaradi slabšega medsebojnega izplena z Mariborom. Ampak tisto veselje, nasmeški na obrazih, objemi in celo solze res vnetih navijačev Celja, ja, so, obstajajo in so zelo prikupna gruča ... Ne, tega ne pozabiš.
In prav je, da se tistega dne, tiste srede, 22. julija 2020, znova spomnimo. Takrat nihče ni vedel, kaj bo prinesla prihodnost. Najprej je prinesla trpek izpad iz Evrope nato pa še bolj kilavo sezono v ligi, kjer se je Celje v zadnjem krogu izognilo dodatnim kvalifikacijam, kamor je šel Koper. Kosić je odšel še pred novim letom, večina igralcev tudi, do danes je s tekme proti Olimpiji v ekipi ostal le še Matjaž Rozman. In rezervni vratar Metod Jurhar.
In ostali so. Alexi, denisi in ti tipi. In tipice. Ki res dihajo Celje. In so ga dihali. In ga bodo tudi v nedeljo proti Olimpiji. Ko bo točka spet dovolj. Za zdaj že drugi naslov.
