Tekel je proti korner zastavici. In dvignil roko. V pest. Taaaako vesel. Rdeča, šumarska devetka. Zabil ga je v – Celju. Pisal se je 30. marec, skoraj je bil že april. On pa je nazadnje zabil 21. novembra. Za Radnički proti Mladosti v drugi srbski ligi. »Dejansko je slovenska liga največji izziv doslej, morda celo najboljši ... če ne štejem domače lige.« Kar je, ko to reče 26-letni Stanislav Krapuhin, razumljivo. Vseeno je za sloviti Zenit iz Sankt Peterburga odigral štiri tekme. za svoj, domači klub.
Ja, Krapuhin je doma iz mesta na Nevi. Od marca igra za Aluminij. In prav iz svojih petrograjskih dni ve, kako je, ko se boriš za obstanek. Ker je izkusil vse: od članskih minut za svoj Zenit do druge ekipe ter tujine od Latvije, Kazahstana prek Srbije do Slovenije.
Kakšen mir. In kakšne priložnosti!
Najprej, Stanislav, greva kar tja, kamor se mora: kaj potrebuje Aluminij za obstanek v ligi?
»Najbolj preprosto? Zmago proti Rogaški, to je prvi pogoj. Ni sicer edini, ampak ja. Že zato, da ne bomo še enajsto tekmo zapored brez zmage. Niz je predolg, potrebujemo predvsem čim manj teh nepotrebnih napak, preprosto igro v obrambi.«
Torej je to razlog, da je Aluminij zdaj, dva kroga pred koncem, šele drugi krog zapored na dnu?
»Boli, ker imamo priložnosti in so točke tako blizu. Tekma v Celju. Ali pa Radomlje doma. Obe smo vodili, pa na koncu prejeli gol in vzeli le po točko. Pozna se, da je ekipa mlada in da še nima(mo) dovolj izkušenj za take situacije. Je pa vsaj dobro, da prav ti mladi dobivajo priložnost in spoznavajo, kaj odloča.«
V Aluminij ste prišli precej pozno, šele v začetku marca. Zelo pozno.
»Haha, ja. Zgodba, ki mi jo je predstavil športni direktor, mi je bila všeč: gre za mlado ekipo, cilj je obstanek v ligi, klub pa zna biti odskočna deska za prestope v večje klube in lige. Pa rekli so, da Aluminij nudi mirno okolje, kjer se res lahko osredotočiš na nogomet.«
To rečete res vsi, ki iz tujine pridete v Kidričevo.
»Če pa je res: kaaaakšen mir!«
O, kako pa »sede« naravna podlaga!
Prvič ste potem dobili priložnost v 26. krogu ob porazu proti Rogaški (0:1). Vstopili ste še proti Domžalam, spet poraz (2:0). No, v tretje pa ste potem prvič začeli in zabili Celju ter odnesli točko (2:2). In se res, res, reees veselili.
»Kako se ne bi, veste, kje je november? Zame je to bilo res dolgo obdobje, pet mesecev brez tekem je ogromno. Saj sem vedel, da je to v nogometu normalno, ampak tu je razlog, zakaj sem se tako razveselil gola. Ja, vem, bil je precej 'lahek' gol, ker sta se branilec in golman zapletla in sem jo le porinil v gol.«
Aluminij je proti Celju letos najprej igral doma 2:2, nato kot prvi premagal grofe, ko jih je vodil še Albert Riera in to v Celju (1:3), sledil je resda gladek poraz doma (1:3), potem pa ste sodelovali pri še eni veliki točki (2:2). Kako si to razlagate, da je zdaj zadnji klub v ligi osvojil pet točk in zabil osem golov novemu državnemu prvaku?
»Hm, predvsem tako, da je glede na izkušnje, ki jih imam iz Latvije, Kazahstana in Srbije, to najboljša liga – če ne štejem domačega ruskega prvenstva, kjer pa sem odigral le tri tekme, zato težko sodim. Slovenski nogomet je poseben, ker skuša prav vsaka ekipa igrati dober, aktiven, napadalen nogomet, predvsem pa brez dolgih podaj. veliko poudarka je na taktika, ne manjka pa niti tehnika. In še nekaj: zelo, zelo, zeeeelo pomembna in dobrodošla so igrišča z naravno podlago.«
No, nekaj kritik pade tudi pri nas na travnato podlago, ki ni enotna. Nekateri imajo najmodernejši hibrid, drugi spet naravno podlago. So kar razlike.
»Nič zato. Najslabše igrišče, ki sem ga doslej izkusil v Sloveniji, je bilo še vedno veliko bolje od najboljšega, kar sem izkusil drugje. Predvsem je dobrodošlo, da ni umetnih podlag, verjemite, tega si ne želite.«
Lakota. Lakota. Lakota – za gole!
Če ne po podlagi, pa izstopamo gotovo po mladosti. Se pri 26 letih počutite »stari« v ekipi Aluminija (le štirje so starejši od njega, najstarejši je Tin Martič, letnik 1996)?
»Haha, pa morda res ja. Še zlasti, ko pridejo vpoklici za mlade reprezentančne selekcije, takrat se tega zaveš še bolj.«
Stanislav, vse to vprašamo: kaj, kdo je bil pri vas razlog, da ste sploh začeli brcati?
»pri petih letih, vzor pa je bil moj šest let starejši brat, ki sem ga šel gledati, kako igra, trenira in vse. Nato sem pri trinajstih pristal v akademiji Zenita. In že takrat nekako veš, da je nogomet tvoja pot, profesionalna kariera. Imel sem res velike sanje, še vedno jih imam.«
Samo mislim si, kakšna mora biti konkurenca priti v akademijo, kot je Zenitova? Kaj je vas »priporočilo«?
»Ja, huda konkurenca je. Najbrž je bilo odločilno, da sem zabil tudi po 40 golov na sezono v mlajših selekcijah, kar je očitno prepričalo Zenit.«
Kdaj ste spoznali, da imate, kot rečemo, nos za gol?
»Ne vem sicer točno, bi pa rekel, da ti ta občutek dajo že treningi. In pa tisti občutek, ko veš, da si pravilno pričakoval in šel tja, kamor moraš. Predvsem pa veš, da imaš ves čas lakoto po golih. Brez tega ne gre.«
Ste pa na neki točki, ko ste sicer zaigrali za prvo ekipo Zenita, nato pa pristali v b moštvu, spoznali, da ne bo dovolj. Kako je to sprejeti? Sploh, ko gre za tvoj domači klub?
»Hudo ti je, sploh, ko to doživiš prvo. Ni lahko, ko ti rečejo, da si prestar za b ekipo in da je bolje, če greš poizkusiti drugam. Razlogi, zakaj sem potem menjaval klube, so bili različni. Saj si lahko mislite, enkrat greš zaradi trenerja, včasih zaradi družine in okolja, najbolj pogosto pa zato, ker pač želiš igrati. Moraš pa biti močen, nogomet te v tem pogledu precej nauči.«
Tujina, ki ti da – tudi angleščino
In tako ste šli po domači izkušnji z Zenitom in Tom Tomskom (druga liga) prvič v tujino. Najprej v Latvijo, prva postaja Riga in nato še z Audo.
»Agent mi je poleti 2021 rekel, naj vendarle poizkusim še kje. sam je imel izkušnje z Latvijo in sem šel v Rigo, kjer so potrebovali prostega (tujega) igralca. Kmalu sem celo zaigral v kvalifikacijah za konferenčno ligo (izpad v prvem krogu z Linfieldom po podaljških, igral je 58. minut na povratni tekmi), zatem pa prestopil še v Audo.«
Mimogrede, naj ne zveni stereotipno, ampak za Rusa govorite kar dobro angleško.
»Res? Meni se še vedno zdi, da govorim bolj tako-tako. Ko sem prišel v Latvijo, sem znal hello in goodbye.«
Potem ste naslednji na vrsti, da poveste, kakšna je angleščina trenerja Roberta Pevnika?
»Hahaha, zame je njegova angleščina najboljša, ker še vedno ne znam dovolj.«
Devetka, ki je šla vse do Rusije
V latvijski ligi ste zabili deset golov, ko ste šli potem v Kazahstan v Kaspiy Autu sicer niste zabili, ste pa za Radnički našteli pet golov drugi srbski ligi. Moram vprašati: kako težko/lahko je zabiti v Sloveniji?
»Precej težko! Sploh zato, ker sem imel kar nekaj priložnosti, boli me sploh tista tekma z Radomljami, ko bi lahko šli na 2:0, imel sem dve res lepi situaciji. Pa nismo zabili, na koncu je bilo 1:1. Uh. So pa branilci v slovenski ligi kar drugačni. Niso tako fizični, precej hitrejši so in moraš najti druge načine.«
Za konec: tekma z Rogaško v soboto bo ključna. Kaj pričakujete?
»Našo zmago, kaj pa! Slišal sem, da bo tam zelo težko, sploh pa zdaj, ko je tako napeto in se boriš za obstanek in je sploh za mlade že tudi 'tekma življenja'.
Pa ste že bili kdaj v poziciji tako pozno v sezoni, ko ste se borili za obstanek?
»Ja, to sem izkusil z drugo ekipo Zenita, ko smo obstali v ligi. sem pa takrat spoznal, da moraš biti v bitki za obstanek najprej stabilen. Če ti gre slučajno kaj narobe, dvigneš glavo.
In še to: kaj ste domačim po prestopu povedali o Sloveniji, Kidričevem, Aluminiju?
»Ko sem prispel, sem najprej povedal, kako miren, tih kraj je to! Mogoče res ni prav veliko za početi, toda prav ta mirnost je krasna. Pa vse je blizu, ne samo Maribor, obiskal sem tudi sosednje države.«
Zdaj sem se še spomnil: prišli ste sredi sezone, še to pozno, pa dobili številko – devet!
»Kar je presenetilo tudi mene. Vzel sem jo, ker je prosta, kdo je ne bi. Ponavadi sem vzel 18, 27 ali 36. Zato pa sem poslal svojim prijateljem v Rusijo svoj dres. Domačega, rdečega,devetka. Kako so bili veseli. Tako da kar napišite, da ima Aluminij zdaj dva navijača več v St. Peterburgu in še enega v Moskvi!«
