Pred sezono je trener Robert Pevnik kar konkretno rekel za Navijaško cono. Naj raje počakamo, preden klube kar avtomatsko prestavimo v bitko za obstanek. »Predrzno, ne lažno samozavestni bomo!« je govoril tik pred začetkom sezone. »Kdor pride v Aluminij, mora pokazati kvaliteto!« je bilo naslednje. Govoril je o svojem kadru, lahko bi tudi o tekmecih. Jesen je bila spodobna. In potem po koncu jesenskega dela, ko je Aluminij prezimil na osmem mestu, je dejal: »O, če bi imeli še tiste tri točke več. Ne, šest. Morda pa nam uspe mirna plovba za sedmo, morda šesto mesto.«
Tega ni bilo. Zaloga je (s)kopnela, Aluminij je nekako verjel, da bodo zlasti medsebojne tekme dovolj. Šele v 33. krogu so padli na dno, ampak od tam niso več splezali. Pristali so v kategoriji jo-jo klubov: dol, gor, dol. Robert Pevnik je prišel spomladi 2022, izpadel, vrnil šumare nazaj in zdaj spet izpadel. Zdi se, da model, ki ga je Aluminij ubral, ko je le odmerjeno dodajal ekipi, v kateri je bil Marko Brest (Olimpija) vidno pogrešljiv, Nik Marinšek (Ried) pa kot kapetan in vodilni igralec med povratkom med prvoligaše povsem nenadomestljiv.
Izstopajoči momenti: dober začetek, dokler ni prišla »zgodovina«
Aluminij je začel doma – zgodbeno. Celje je komaj vzelo točko (2:2), Maribor je nato komaj zmagal v Ljudskem vrtu (1:0), sledili sta sploh prva zmaga doma proti Kopru na deveti medsebojni tekmi v Kidričevem (3:2) in še zmaga pri Radomljah (0:2).
Vprašanje za prvi del sezone je »kaj bi bilo, če bi bilo«: tekma z Olimpijo doma in poraz s 4:5. To se je povezalo v pet zaporednih porazov, dokler nista prišli zmagi – proti Celju (1:3) in Mariboru (1:0). Od kod? Uh. Ko je prišla še zmaga nad Rogaško tik pred premorom (0:1), je bil Aluminij precej varen. Dokler ni prišla zima in pet zaporednih porazov, v celem koledarskem 2024 pa le tri zmage. Zato splošna ocena? Jesen je obetala več, kot je potem spodnesla pomlad.
Zelo dober obisk: največ doslej – z naskokom
Aluminij resda ni obstal v ligi, je pa zato zbral največje število gledalcev doslej. 12.850 gledalcev je bilo skupno na 18 tekmah, torej v povprečju 714 na tekmo, kar je, kolikor smo lahko preverili, največ doslej. Nikdar poprej ni bilo niti 9.000 gledalcev skupaj na tekmah, tako da je bila to sezona, ko je imel Aluminij res ne samo podporo, temveč privlačnost. Rekordni obisk je bil v 29, krogu proti Mariboru (2.000).
Najboljša tekma: skalp Celja v gosteh
Zgodovinska je bila že v 5. krogu, ko smo prvič sploh v 33. sezonah dočakali rezultat 4:5. Ampak za Aluminij se je končalo klavrno, saj so še do 83. minute vodili s 4:3, potem pa izgubili. Bolj so se zoperstavili Celju: že v prvem krogu, ko so kasnejši prvaki komaj izvlekli 2:2, nato pa v 10. krogu, ko je bil Aluminij prvi sploh, ki je premagal Celje pod Albertom Riero v ligi. Pa je bilo še globoko v drugi polčas 1:0 za grofe. Nak, končalo se je z 1:3. Aluminij je dajal vtis, da »ima to« tudi na obeh gostovanjih pri Rogaški – dobil je obe (0:1, 1:4).
Najslabša tekma: spet Stožice in doma z Domžalami
Po rezultatu bi seveda izbrali poraz 7:0 v Ljudskem vrtu ob začetku spomladanskega dela. Ampak Aluminij je ostal z deseterico, Maribor je dobil enajstmetrovko in od tu dalje je sledil pač težek večer. Mnogo bolj izstopa gostovanje v Stožicah, pa ne prvo v sezoni, saj je Aluminij šele drugič remiziral pri Olimpiji na sploh prvi tekmi sezone z rezultatom 0:0. Ne, hudo je bilo, ko je sledila gladka petarda (5:0), še bolj pa je skelel domači poraz z Domžalami, resda v snegu in ob koncu jesenskega dela, toda 0:5 doma je bolelo. In še v kontekstu – Domžale so dobile vse štiri letošnje tekme. Med najslabše bi lahko šteli tako tudi zadnjo, pogojno odločilno v 36. krogu, ko je po vratnici Jovanovića bilo po treh golih Domžal vsega konec do 31. minute.
Najbolj izstopajoči igralec: Gašper Jovan + Sandro Jovanović
Ne samo zato, ker sta zbrala največ nastopov – Jovan 35, Jovanović 32 (in Susso 32). Sandro Jovanović, ki je imel oporo tudi v mlajšem bratu in vratarju Lanu, je bil vpoklican celo v člansko reprezentanco za prijateljsko tekmo z ZDA, ampak zaradi poškodbe ni odpotoval. Je pa spomnil in preizprašal, koliko igralcev iz nižjeuvrščenih klubov je že dobilo vpoklic članskega selektorja. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo s kadrom sedaj po izpadu.
Najbolj nenavadni številki: 4 in 71
Za Aluminij so letos branili kar štirje vratarji: Tibor Banić (4 tekme), Samo Pridgar (8 tekem), Jan Petek (7 tekem) in Lan Jovanović (17 tekem). Seveda niso krivi le vratarji, še zdaleč ne, ampak tudi vratarske menjave niso pomagale, da je Aluminij prejel kar 71 golov. Več, enega več, le še v 2021/22, ko so nazadnje izpadli iz 1. SNL. Tu je odgovor, kje je Aluminij pogrnil.
Najbolj zgodbeni intervju(ji): Bamba, Barnabas in Stanislav!
Igralci Aluminija so bili letos na Navijaški coni res – zgodbe. Največja? Bamba Susso! Brcal je. Zelo rad. Očeta ni imel. Nato je izgubil še mamo. Pri vsega trinajstih. In nato se je »šele« začelo. Od Gambije prek Senegala, Malija, Burkine Faso, Nigra do Libije. In nekako do Italije. To ni zgodba. Ni le in samo zgodba. To je film. Po romanu, ki se ga ne napiše, ampak doživi. Bamba Susso je v slovenski nogomet vstopil lani v Bilje. Zdaj igra za Aluminij.
Zelo dragocen je bil tudi pogovor z Barnabasom Tanyijem. Kakšna pot. Od Debrecena do Detroita, pa v Brežice in Kidričevo. Svojevrstno pot je imel tudi Stanislav Krapuhin. Zaradi njega tudi v Rusiji navijajo za Aluminij.
