Najprej smo Erika Merdanovića v predzadnjem tednu pred začetkom sezone vseeno vprašali, če se že počuti kot trener Domžal. »Pa saj sem že eno leto tukaj, spoznal sem ljudi in delovanje kluba, je pa res, da ko se bodo začele tekme, pa tv prenosi in tekmovalni pritisk in računanje točk, takrat pa se bom najbrž še bolj zavedal.« Merdanović ima vseeno le 33 let, ampak je, kot poudarja, s trenerstvom začel že pri 21. letih, zato ne velja (povsem), da je neizkušen.
Bo pa to vendarle prvič, da bo vodil člansko prvoligaško ekipo. Sploh pa v prvi ligi.
V Domžale iz Radomelj
Po Simonu Rožmanu, Dušanu Kosiću in začasno Mateju Podlogarju, ki so v lanski sezoni pripeljali Domžale do sedmega mesta, je skoraj takoj po koncu sezone Merdanović postal novi trener.
»Erik se nam je lansko leto pridružil prav z namenom, da nekoč prevzame člansko ekipo,« je ob novici povedal športni direktor Matej Oražem. »To se je zgodilo nekoliko hitreje kot smo vsi pričakovali, vendar smo veseli, da je tako. Po opravljeni analizi zadnjih 15 letih, smo ugotovili, da Nogometni klub Domžale najbolje funkcionira, ko ekipo vodi domači trener, tako da je bila naša odločitev po tem relativno lahka.« Merdanović je pred prihodom v Domžale pred letom dni vodil mladinsko ekipo Radomelj, v karieri pa je deloval še v klubih Vir, Ilirija in Brinje Grosuplje.
»Čaka nas bolj mirna sezona«
Gospod Merdanović, v klub ste kot vodja mladinskega pogna prišli pred letom dni. Čeprav je bila vaša zadolžitev drugje, kako ste videli lansko, kar burno sezono? Simon Rožman je hitro odšel, Dušan Kosić je skušal najti razmerje, na koncu je Matej Podlogar pripeljal »jo-jo« sezono do konca.
»Bil sem, kot ste rekli, strokovni vodja akademije, tako da sem vse skupaj spremljal bolj z razdalje. Mesec dni po mojem prihodu je že odšel Simon Rožman, kar je bila hitra menjava oziroma odhod, ampak sam sem to spremljal res bolj iz strani. Bi se pa lahko reklo, da je bilo turbulentno, ja.«
Kakšen je po teh skokih na lestvici rezultatski cilj za novo sezono?
»Najprej, igralski kader se je poleti dodobra spremenil. Že od vratarja naprej, pa večji del obrambe, morda je manj sprememb le v napadalnem delu. Cilji? Seveda imamo interne cilje, vemo tudi, česa smo sposobni, šli pa bomo postopoma, kakor pač je v športu. Verjamem pa, da nas čaka bolj mirna sezona.«
Z Ajdinom se poznata še z Ilirije
Če bi jutri že bila prva tekma z Mariborom v 1. krogu, koliko igralcev iz lanske sezone bi bilo okvirno v prvi postavi? Trije, morda pet?
»U, blizu ste, mogoče do pet, ja. Nova sta oba bočna igralca, nov je vratar, centralni brnilec bo tudi nov, v vezni linji ne bodo vsi isti, morda bo več minut dobil kdo, ki je imel lani manjšo vlogo in si je večjo izboril skozi priprave. Veseli smo, da imamo skoraj na vsaki poziciji po dva konkurenčna igralca, hkrati pa bodo morali starejši tudi pomagati.«
Uh, starejši. Daniel Offenbacher, ki je podaljšal pogodbo in ostaja, je ob koncu sezone prav za Navijaško cono sam rekel, da ne more verjeti, da je drugi najstarejši. Po odhodu Zenija Husmanija pa – je najstarejši!
»Ja, Daniel je zdaj najstarejši, potem sta tu povratnik Ajdin Mulalić in Nermin Hodžić. Imamo zelo mlado ekipo, nekaj 2007, 2006 in 2005 letnikov. Ampak mlada ekipa ne more biti in ne bo izgovor. Čeprav vemo, da je klubska filozofija Domžal razvoj in prodaja prav mladih igralcev. Vem, da smo trenerji servis zanje, igralska kvaliteta pa pri nas nikdar ni sporna. Zato bo cilj spet lansiranje mladih.«
Pomaga pa, če se vrne po letu dni Ajdin Mulalić?
»Poznam ga še iz časov, ko je bil posojen v Ilirijo, ko sem tam deloval tudi sam. Že na teh treningih in tekmah je pokazal veliko mero profesionalizma, pripadnosti in predstavljal bo kvaliteto.«
Rad ima posest, ampak najbolj pa disciplino
Na pripravljalnih tekmah ste igrali z Ružomberokom (2:2), Rapidom Bukarešto (3:4) in Sturmom (3:0), čakata vas še dve generalki v soboto. Kako zaželene so Domžale na pripravah?
»Že lani z mlajšimi selekcijami sem bil izredno presenečen, ker so vrata mlajšim selekcijam kamorkoli na stežaj odprta, tuji klubi so nas pogosto sami kontaktirali. Za to poletje smo skupaj naredili plan, s kom bi radi igrali, izbrali smo si temece, ki so na nivoju, nenazadnje je Ružomberok pokalni prvak Slovaške, Sturm je vzel dvojno krono v Avstriji, čakata nas v soboto z Rukhom in Gorico še dve generalki, da razdelimo minutažo. Fantom sem rekel, da so tekmeci izbrani na podlagi kvalitete: rad vidim, da igramo proti nasprotnikom, ki so še boljši od nas. Ker lahko izvlečeš veliko pozitivnega. In priprave so za zdaj res pozitivne.«
Kako izgleda slačilnica po zmagi nad Sturmom s 3:0?
»Normalno, veseli smo vsake zmage, ne glede nato, s kom igramo. Pomembno je, da igramo tako, kakor želimo.«
Morda bi s tem moral začeti: kakšna je vaša trenerska filozofija, no, kakšna bo v prihajajoči sezoni?
»Rad imam posest in učinkovitost, ampak pred vsem drugim je disciplina. Ve se, kakšne so naloge tako posamične kot zlasti skupne. Če le gre, se ne želim prilagajati tekmecem, je pa tako, da je liga takšna, kakršna je – ko še četrtič v sezoni igraš z istim tekmecem, se eni in drugi že res dobro poznamo. Ko gre pa za prihajajočo sezono: od mladih igralcev se pričakuje, da bodo zelo agresivni z veliko teka in direktno igro. Seveda pa želimo biti všečni tudi za naše navijače in osvajati točke.«
Teden dni z Elsnerjem
Stari ste 33 let, tako da ste med najmlajšimi trenerji sploh, pred vami sta to bila še Luka Elsner in Simon Rožman.
»Sem med mlajšimi, vem, ampak ta sezona bo štirinajsta, petnajsta, odkar sem v nogometu. Nisem torej neizkušen (smeh). Vem pa, da je članski nogomet nekaj drugega kot mladinski. Ni strahu ali pritiska, predvsem je privilegij, izredno srečen sem, da lahko delam v nogometu. Sem pa tudi nabral dovolj izkušenj, da poznam dvom, ki nastopi, kadar pride nekdo mlad, ampak na koncu ne odločajo leta, temveč avtoriteta. To pa dosežeš z delavnostjo in predvsem z znanjem.«
Domžale imajo pestro in seveda uspešno zgodovino. Je kaj iz preteklosti, kar vas nemara še posebej navdušuje?
»U, to bo zanimivost. Ko sem zaključeval svojo trenersko pro diplomo pred desetimi leti, sem bil na trenerski praksi prav v Domžalah pri Luki Elsnerju. Bil sem gost na treningih in spoznaval na grobo delovanje kluba in že takrat je bil fascinantno, kako se vsi ti mladi igralci prebijejo skozi akademijo in uveljavijo. Nenazadnje, skozi pogon Domžal je šlo kar sedem reprezentantov, ki so bili v kadru Slovenije za Euro 2024. Ko temu dodaš še dva naslova državnih prvakov in dva naslova v pokalu...«
Morda malo preveč len
Nekaj se o vaši nogometni poti najde, ampak ne veliko. Kako to, da sami niste postali nogometaš?
»Začel sem trenirati pri devetih letih v NK Ljubljana, ki je bila takrat še prvoligaš, ostal do mladincev, nato pa odšel v Olimpijo, ki se je v mladinskih selekcijah pobirala in igrala v drugi ligi, a smo se prebili v prvo. Ne da nisem imel volje, sem pa bil najbrž nekoliko len, čeprav sem imel dober pregled nad igro in dobre podaje, trenerji so me imeli kar radi, jaz pa sem se od njih ogromno naučil. Igral sem zadnjega veznega in imel radius gibanja v obliki dežnika, haha. Trenerstvo me je začelo zanimati že pri 21. letih, ko sem dobil prvo licenco. Sicer pa me je za nogomet navdušil oče, ki je igral mali nogomet na Kodeljevem.«
Za konec, kje vidite Domžale v luči konkurence?
»Pozitivno za na je, da so ljudje v klubu naredili res dober prestopni rok in že na uvodnem treningu smo imeli jedro ekipo. Čeprav smo vedeli, da bodo igralci prihajali in odhajali, vendar vemo, kaj je za nas korak naprej. Kar pa se tiče konkurence: na vrhu bo troboj med Celjem, Mariborom in Olimpijo, ostalo pa bomo videli. Lani je spet četrto mesto prineslo Evropo, mi pa bomo vsekakor tekmovalni.«
