Seveda ni šlo zlahka. Ne z Albertom Riero. Ne pred tekmo, ne med tekmo, ne po njej. Nekje vmes je delovalo, da se je Celje res uštelo. Grdo uštelo. Ampak ni konec, dokler ni konec. In zdaj? Ni konec. Nov začetek je. Celje si je spisalo zgodovino. Na svoj način. Prvič bo igralo v Evropi. Po dolgem poletju, ko se je govorilo o ligi prvakov, računalo na ligo Evropa, na koncu konferenčna liga. Po burnem poletju. Vročem poletju. Celjani so po Mariboru, Muri in Olimpiji četrti slovenski klub, ki bo igral evropsko jesen. Trajalo je, ni šlo zlahka, niti lepo, še prijazno pogoto ne, ampak zdaj so tukaj. V Evropi. To je evropsko Celje.
Ko se »vse« zgodi v manj kot mesecu dni
Ko smo bili na drugi evropski tekmi Celja, še tam, globoko v juliju, bi se med tekmo zdelo noro, če bi kdo rekel, da se bo vrnil Albert Riera, da bo Celje še naprej množično kadrovalo, da bo Slovan prišel vse do lige prvakov, da bo Primorje dobilo z 0:3 tekmo na tem istem stadionu, da bodo kakšni igralci kar sami šli, da se bo rezalo, da bo v medijih toliko besed, obžalovanj in obtoževanj, da se bo trener prerekal z novinarji in navijači, da bo bivši trener z bivšim pomočnikom začudeno razlagal, da nič več ne razume o nogometu in da bo na koncu, ja, prišla Evropa? Ne, ni teorije.
In zdaj je prišla. Saj so Celjani že lani prišli do zadnje stopničke, ampak Albert Riera je vedel, spoznaval, priznaval, da še nimajo dovolj, Maccabi je bil premočen, taktika prepogumna, nazaj v šolanje. Zdaj pravi podobno. Liga prvakov bi lahko kdaj prišla v Celje, ampak ne še letos. Morda drugo leto. Zdaj bo najprej konferenčna liga. Po poletju, ko se je zdelo, da se je Celju zgodila že kar ena cela sezona. V manj kot mesecu dni. Ko so domači fantje penasto bentili po tekmi spodaj v lokalu, ker niso zlomili Slovana iz Bratislave na tisti vroči prvi tekmi. V sredo. 1:1 je skelelo. Proti klubu, ki je potem šel do konca. Do nedelje Damirja Krznarja, ki je šel še prej kot Dušan Kosić po osvojenem naslovu, ni bilo več. Prišel je riera, takoj, ko je Bordeaux ugasnil in takoj ko je lahko. Valerij Kolotilo mu je zaupal praktično vse.
Lekcija iz ponižnosti
In izplen? Grofje so dobili grdo lekcijo, Slovan jih je več kot le povozil, vse je šlo narobe v tistih 5:0. In to potem, ko je bila estonska Flora za uvod bolj kot ne trening. Nato je Celje po šestih zaporednih ligaških zmagah proti Muri še klonilo na Fazaneriji, Riera je izgubil še drugo tekmo, ampak Evropa se je vseeno zahvaljujoč sistemu res zdela dosegljiva. Pade Shamrock, irski klub, pa je tu vsaj konferenčna liga. In padel je, doma. Z 1:0. Premalo, je opozarjal Riera. Potem pa je prišla povratna tekma in lekcija iz ponižnosti, ki da je Rieri manjkala, kot so mu svetovali tekmeci. Do podaljškov je šlo, tam pa so Irci s 3:1 slavili. In naenkrat ni bilo več nič sigurno. O, ne. Razen to, da nič ni sigurno.
Danes si, jutri te ni več
Če bi zlagali top 5 momentov Celja v tem poletju, bi jih morali raztegniti. Na kakih ducat. Dva. Koliko dogajanja, koliko pisanja. Ko ni šlo, res ni šlo. Še zelenica, bolj mokrišče, je bila hudo problematična, še vedno je. Pa čeprav je stadion dobil nadgradnjo (reflektorje) in popravke (vhodna vrata, prostori). Preden je sledil eksodus, so igralci še kar prihajali in nemara še bodo. Varen ni bil nihče, niti kapetan Denis Popović. Pa Gregor Bajde in Matic Vrbanec. Danes si, jutri... Adijo, vsi trije. In niso bili edini.
Riera je vztrajal in vztrajal, govoril in govoril. Kritikam ni ušel nihče, še on sam ne, še kar sam je rekel, da ga lahko kar zamenjajo, če kdo misli, da zna bolje. Riera pač ve, da je z Olimpijo takoj vzel dvojno krono. Šel v Celje, kjer je nastavil ogromno v sezoni, ki se je končala z naslovom. Pa ni minil še niti mesec, kar se je vrnil in je dvignil lase, pozornost, vse.
Na svoj edinstven način
Ko je nato ekipa odpotovala močno okrnjena v Armenijo z le šetnajstimi igralci, se je res zdelo, da je Riera že prečkal tisto črto. V onkraj. Poraz z 1:0 je bil še en bledi moment, ko je nato za vikend slavilo z 0:3 v Celju še Primorje, se je pa res zdelo, da je konec. Še zlasti, ko je odšel nazaj v Dinamo še Luka Menalo s sočnimi podrobnostmi, ko naj bi Riera krivil na treningu Menala, ker da igralci zaradi njega ne bodo imeli kruha. Adijo, še en.
Nič ni šlo. V bistvu vse narobe. Kdo bo klecnil prej? Celje in domača praksa ali Riera? Stavil je vse. Na eno tekmo. Ja, vse dokler ni prišla zadnja tekma v nizu. Na vprašanje o svoji prihodnosti je Riera govoril raje o zgodovinski tekmi. Trmaril in trmaril je. Do tekme, kjer se je še toliko bolj zdelo, da, nak, tole ne bo šlo. Sploh ko je Damjan Vuklišević v 5. minuti namesto v skoraj prazen gol nabil v vratnico. Adijo. Nič ni šlo zlahka, čeprav so Armenci ostali z desetimi, gole je pač bilo treba zabiti in Celju se je odprlo. Do polčasa: 2:0. Mirno do Evrope? To je to? Krasna gola in še več akcij? Ne, Mario Kvesić je bil naivno izključen, v 10-na-10 pa je Pjunik znižal in skupno izenačil ter dobil zalet.
Dokler ni vstopil že skoraj pozabljeni Armandas Kučys. In prilepil dva gola. Za Evropo, veselje, še eno burno konferenco, kjer je Riera želel več spoštovanja. In povedal, da bo delal še naprej kot je že doslej. Ker drugače? Ne bi bil, kar je. Trener, ki je Celje popeljal na koncu do Evrope. Na svoj način.
