Splača se. V vsakem primeru. Pa ne samo zaradi financ, čeprav so te seveda za slovenske klube več kot le dobrodošle. Znale so biti tudi že nujne. Ampak splača se že in najbolj zaradi navijačev in igralcev. Imeti evropsko jesen. O, ja. Kaj pa Evropa pomeni v rezultatskem smislu? Trpi forma v Prvi ligi Telemach, ker se zgodi Evropa?
Če vprašate Maribor, potem skoraj nikoli. Se pa z leti spreminja, ker se spreminja zlasti Prva liga Telemach. Še bolj konkurenčna je. Ne Maribor, ne Mura in ne Olimpija v (svojih) zadnjih treh primerih niso ubranili naslova, ko so igrali evropsko jesen (Olimpija je sicer prva, ki se je uvrstila v evropsko tekmovanje, ko ni bila prva). Skoraj še (naj)krajšo pa so potegnili – trenerji. Ko pride Evropa? Je službo težko obdržati. Ali pa trenerji težko obdržijo ambiciozne trenerje.
Že jesen v Stožicah preveč burna
Olimpija Ljubljana (konferenčna liga)
Sezona pred Evropo: Prvak 2022/23
Sezona z Evropo: Tretje mesto 2023/24
Olimpija je v 2022/23 doma kakopak mlela. In pobrala na koncu kar dvojno krono, ko je ekipo vodil Albert Riera. Ampak podobno kot v 2017/18 potem nove sezone ni dočakal Igor Bišćan, se je spet poleti ponovilo. Riera je odšel, prišel je Joao Henriques, izkoristil sistem kvalifikacij in unovčil kvalitetno ekipo. Olimpija je izločila latvijskega prvaka Valmiero, nato pa še dokaj nepričakovano Ludogorec, ko je blestel Timi Max Elšnik, tako da si je že zagotovila evropsko jesen, pristala pa v konferenčni ligi, potem ko sta bila boljša za ligo prvakov Galatasaray in za ligo Evropa Qarabag. V konferenčni ligi so po treh porazih – Lille 2:0, Slovan Bratislava 0:1, KI 3:0 – nato vsaj premagali Ferce doma (2:0), izgubili ob »brisačah« v Stožicah z Lilleom (0:2) in za slovo zelo častno in ob bučni podpori zmagali v Bratislavi (1:2).
Ampak sezona v Prvi ligi Telemach se je lomila, zmaji so sopihali za Celjem, ki ga je sprva vodil prav Riera, Henriquesu pa je presodil remi z Radomljami doma (1:1) sredi oktobra in v 12. krogu in na sredi konferenčne lige. Prišel je Zoran Zeljković, zdržal skoraj do konca, ko se je klub odločil dva kroga pred koncem, da bo na klop sedel kar športni direktor Goran Boromisa. Ter zabeležil dva poraza in zdrknil na tretje mesto. Olimpija tako ni ubranila naslova, se je pa potem v naslednji sezoni prva po Mariboru zaporedno uvrstila v evropsko jesen, tako da zdaj igra v konferenčni ligi.
Eno je priti na vrh (za vrhom), drugo pa
NŠ Mura (konferenčna liga)
Sezona pred Evropo: Prvak 2020/21
Sezona z Evropo: Četrto mesto 2021/22
Čarno-bejli so pod Antejem Šimundžo vsako sezono šli po nove mejnike. Že v prvi sezoni ob povratku (2018/19) so se uvrstili v Evropo, nato osvojili pokal Slovenije (2019/20), v tretje osvojili naslov (2020/21) in potem pristali še v konferenčni ligi in dočakali evropsko jesen kot prvi klub po Mariboru. Prav v Ljudskem vrtu so si v zadnjem krogu pandemične 2020/21 priborili naslov, v Ljudskem vrtu pa tudi igrali vse tri tekme konferenčne lige, ker Fazanerija ni ustrezala pogojem za skupinski del.
Mura je gladko izločila Škendijo, nato je bil Ludogorec kljub borbeni predstavi predober tekmec, selitev v boj za ligo Evropa je prinesla Žalgiris, odločil je gol v Litvi, borba s Sturmom za ligo Evropa pa ni bila konkurenčna, saj so bili Avstrijci boljši. Konferenčna liga je prinesla zelo različne zgodbe. Za začetek je Vitesse pred 3.300 gledalci – ob omejeni kapaciteti – pokazal, kje so razlike, še bolj se je to pokazalo v Londonu, ko je Tottenham zmagal s kar 5:1. Bolj je skelel poraz z Rennesom v Mariboru (1:2), sploh ker so Francozi potem vajo ponovili doma (1:0), ampak veliki trenutek je prišel, ko je v Ljduskem vrtu padel, ja, padel Tottenham z 2:1 in tistim golom Amadeja Maroše. Resda se je Mura poslovila s porazom pri Vitesseju (3:1), ampak tiste zmage proti Antoniu Conteju pač ne more vzeti nihče.
Se je pa Muri začelo zelo nagibati v prvenstvu. V drugo smer. Že na poti do prvaka so prihajali od zadaj, v 2021/22 pa bili precej oddaljeni, nikdar skočili n tretje mesto, na koncu so končali kot četrti, ampak glavna zgodba sezone je bilo seveda zimsko slovo Šimundže v Ludogorec, ki je delo prepustil Damirju Čontali. Mura je od tistega naslova prvaka brez lovorike, v Evropi pa zaigrala le še enkrat v kvalifikacijah, saj je zadnji sezoni končala na petem (2022/23) in šestem mestu (2023/24).
Sanje! Z odstopom in naslovom
Maribor (liga prvakov)
Sezona pred Evropo: Prvak 1998/99
Sezona z Evropo: Prvak 1999/2000
Maribor je prebijal. In postavljal mejnike. Ko je prišel do prvega naslova, je želel še dlje. »Liga prvakov« se je vse pogosteje slišalo. Proti Bešiktašu (1997) je bilo 0:0 na prvi tekmi v Carigradu izjemno izhodišče, toda Turki so bili v Ljudskem vrtu suvereni z 1:3. Kaj bi bilo, če bi bilo, se je spraševalo po tekmi s PSV Eindhovnom. V Mariboru je veliki Bobby Robson spoznal moč Petra Breznika za 2:1, na Nizozemskem pa so se igrali podaljški, Damjan Gajser je zadel prečko, a več sreče so imeli nekdanji evropski prvaki. V tretje pa je le šlo. Racing Genk je bila izkušnja in pol: 5:1 doma, nato pa 3:0 za Belgijce in igralec več, malo je manjkalo, pa bi se zgodil nor preobrat. Ni se. Maribor je nato naletel na sila ambiciozni Lyon. Že gol za zmago na Stade Gerland, ko je Dalibor Filipović izkoristil borbo Martina Preglja, je obetal. Evrogola Anteja Šimundže in Stipeta Balajića pa sta prinesla neverjetno – ligo prvakov.
Maribor je nato za uvod še zmagal z golom Anteja Šimundže v Kijevu pri Dinamu, stiskal v polnem Ljudskem vrtu Bayer Leverkusen, a klonil na koncu (0:2), dvakrat trdo klonil z Laziem (4:0, 0:4), se opekel z Dinamom (1:2), na koncu pa remiziral v Leverkusnu (0:0). In v ligi? Liga prvakov ni imela posledic doma skoraj nobenih. Če seveda krepko odštejemo, da je Bojan Prašnikar kljub dvojni kroni v 1998/99 in ligi prvakov nato odšel, ker se Maribor ni uvrstil v finale pokala, v ligi pa je z Matjažem Kekom na klopi povozil konkurenco z 81 točkami za gladko gladek četrti naslov.
Končno Evropa, nagrada dvojna krona
Maribor (liga Evropa)
Sezona pred Evropo: Prvak 2010/11
Sezona z Evropo: Dvojna krona 2011/12
Ko se je Evropa vrnila v Maribor, se je vrnila za precej dlje. In skoraj še bolj uspešno. Maribor je z Darkom Milaničem osvojil drugi naslov v treh letih, še ko je vmes 2009/10 predal Kopru tisti en naslov, se je nato v Evropi zgodil Palermo, verjetno najbolj vpliven izpad vijoličastih sploh. Poletje 2011 je bilo dolgo, gladko je najprej padel luksemburški Dudelange, skelel pa je izpad z Maccabijem Haifo, ker ni veliko manjkalo. Glasgow Rangers se je zdel visoka ovira, četudi je bil že v težavah, ampak že gol Etiena Velikonje s peto za 2:1 v Ljudskem vrtu je bil evforičen, nič manj pa gostovanje, ko je Dalibor Volaš zabil, končalo se je z 1:1 in prišla je liga Evropa. Bila je učna ura. Maribor je osvojil le točko, ko je v 3. krogu remiziral z Bruggeom v Ljudskem vrtu (1:1), brez moči pa je bil na vseh treh gostovanjih še pri Bragi in Birminghamu.
Ampak v ligi je bila neverjetna dominacija: že od četrtega kroga dalje na vrhu pa vse do konca, 85 rekordnih točk, »sveža« Olimpija je bila kar 20 točk zadaj, za povrh pa so vijoličasti slavili še v finalu pokala, ugnali Celje po enajstmetrovkah in suvereno vzeli dvojno krono.
Druga liga Evropa, druga dvojna krona
Maribor (liga Evropa #2)
Sezona pred Evropo: Dvojna krona 2011/12
Sezona z Evropo: Še druga zaporedna dvojna krona 2012/13
Serijsko je nato šlo v Ljudskem vrtu. Vsako sezono še malo bolje. Malo? Druga liga Evropa je prišla po izločitvi Željezničarja in Dudelangea, medtem ko je bil zagrebški Dinamo pač bolj kvaliteten zlasti pod Kalvarijo, zato pa je bila skupina toliko bolj zveneča. Tottenham, Lazio, Panathinaikos. Vredno lige prvakov? Skoraj.
In Maribor je za uvod povozil Panathinaikos s kar 3:0! Poraz pri Laziu (1:0) je bil še ena učna ura, a tudi kisla ura, sledilo je gostovanje Tottenhama, ki pač brez Garetha Balea ni imel svojega dne in zgodila se je odmevna točka (1:1). V Londonu je Maribor izenačil na 1:1, ampak Jermain Defoe je bil na poti do hat-tricka za 3:1. Upanje na kaj več je bilo gostovanje v Atenah, ki pa se je tesno sfižilo z občutkom, da ni odločil samo nogomet, saj je Panathinaikos zmagal po golu iz enajstmetrovke. Nekoliko je pokvarilo jesen le slovo, ko je Lazio zmagal s kar 1:4.
In doma? 1. SNL? Še bolj suvereno, še bolj učinkovito. Še prej, že v 3. krogu je Maribor skočil na vrh in tam ostal do konca (78 točk), Olimpija je prišla na osem točk razlike, vijoličasti pa so še drugič zapored vzeli dvojno krono in še drugič ugnali v finalu Celje. Kje je potem bila meja?
Sezona prej: Dvojna krona 2011/12
Sezona tekoča: Še druga zaporedna dvojna krona 2012/13
Prezimili v Evropi, hitro trenerska menjava
Maribor (liga Evropa #3)
Sezona pred Evropo: Dvojna krona 2012/13
Sezona z Evropo: Prvak 2013/14
Pregovor, da v tretje gre rado, se je v Ljudskem vrtu zgodil nekako drugače. Malo kasneje. Ne, liga prvakov po treh zaporednih poskusih ni prišla. Ne še. Je pa prišlo nekaj drugega. Maribor je prezimil v Evropi! Po burnem poletju, ko je najprej odšel Darko Milanič, prišel je Ante Čačić, ki je leto prej z Dinamom izločil prav Maribor v boju za ligo prvakov, vmes je začasno odšel celo Zlatko Zahović. V boju za ligo prvakov je Birkirkara padla šele doma, APOEL so bili živci svoje sorte, odločilen pa »kobrasti« gol Tavaresa proti bivšemu klubu in ža na Cipru, medtem ko je proti Viktorii v Plznu vzklilo vsaj upanje, tega pa ni bilo nato doma ob hitrem golu čeških prvakov.
Tekmeci za tretjo zaporedno ligo Evropa so bili: Rubin, Wigan, Zulte Waregem. Ante Čačić je doživel bizarno evropsko jesensko premiero, ko je maribor klonil proti Rubinu s kar 2:5. Druge tekme ni dočakal, moštvo je prevzel Ante Šimundža, debitiral s porazom pri Wiganu (3:1), nato pa končno prekinil serijo sedmih zaporednih porazov v gosteh v ligi Evropa ter zmagal pri Zulteju (1:3). Belgijci so vrnili v Mariboru s kompaktno tekmo (0:1), malokdo je verjel, da bi Maribor lahko osvojil drugo mesto. Ampak v daljnem Kazanu je bilo 1:1, v finišu pa je na 53. rojstni dan kluba padel Wigan (2:1), Rubin je premagal še Zulte v gosteh in – prišla je evropska pomlad! Tam pa Sevilla in napeta tekma v Ljudskem vrtu in ponosnih 2:2, v Andaluziji pa potem 1:2.
Če je kdo mislil, da bo vse to utrudilo vijoličaste v ligi? O, ne. Še za krog prej so pomaknili vse skupaj. Že v drugem skočili na vrh in tam ostali do konca (77 točk), najbližji Koper pustili osem točk zadaj. »Neuspeh« je bil le poraz z Gorico v finalu pokala.
Ko z ligo prvakov »prepustiš« simbolično jesenski naslov
Maribor (liga prvakov #2)
Sezona pred Evropo: Prvak 2013/14
Sezona z Evropo: Prvak 2014/15
Kam je še lahko šel Maribor? Liga Evropa ni bila nikdar samoumevna, vedno privilegi, ampak želja je bila tukaj ves čas. Maribor za 2014/15 ni veliko spreminjal. Ni bilo treba. Zrinjski je po 0:0 v vročem Mostarju padel doma z 2:0, Maccabi Tel Aviv ni smel igrati doma, 0:0 je bilo na Cipru in 1:0 v Mariboru, čakalo pa se je nato na Celtic. Doma je Damjan Bohar zadel, takoj vrnil na 1:1, že v 14. minuti. Maribor je moral dati gol v gosteh, če je želel dalje. In dal ga je. On. Marcos Tavares. Za drugo, tako pričakovano ligo prvakov. Tekmeci so bili Chelsea, Schalke, Sporting. In Portugalci so se opekli takoj na začetku, ko je za 1:1 zabil ob koncu rosno mladi Luka Zahović.
Vijoličasti so jo zagodli še Schalkeju v Gelsenkirchnu (1:1) ter doma Chelseaju (1:1), ki je bil sicer mnogo premočen na Stamford Bridgeu (6:0), so pa zabili častno Sportingu v gosteh (3:1).
Le, zgolj in samo liga prvakov je bila tako zahtevna, da so vijoličasti v vse tem času predali jesenski naslov Domžalam. Mirno, brez panike. Že takoj spomladi je Maribor v prvem krogu po premoru dobil derbi v Stožicah, Domžale so izgubile z Zavrčem in končalo se je – z naslovom. Maribor (79 točk) je pustil Celje za sabo kar devet točk, Domžale za 11.
Ko se je zgodilo še zadnjič, se je tudi edinkrat
Maribor (liga prvakov #3)
Sezono prej: Prvak 2016/17
Sezona tekoča: Drugo mesto 2017/18
Sezona 2017/18 bi si zaslužila kar svojo knjigo. Ko je po drugi ligi prvakov nato Olimpija dobila okrepitev v predsedniku Milanu Mandariću, se je slovenski nogomet spremenil – do danes. Noben klub po Mariboru 2014/15 ni več ubranil naslova. Ampak dvoboj na stari relaciji je naredil vijoličaste res še močnejše, potem ko so po enem letu vrnili »kanto« domov in se v Evropi ob zanimivem žrebu po izločitvi Zrinjskega in islandskega FH znašli pred zadnjo oviro – Hapoel Berševo. Liga Evropa je že bila zagotovljena, še šesta evropska jesen. Po 2:1 v Izraelu, kjer je bilo glasno in vroče, ni kazalo najbolje, toda bili so še časi gola v gosteh. In ko je Mitja Viler udaril, kakor še nikdar? 1:0, liga prvakov, tretjič! Šesta evropska jesen.
Tekmeci pa Liverpool, Sevilla in Spartak. Rusi so bili prvi na vrsti, niso se naučili nič od Sportinga in poklapani šli domov, ker je bilo 1:1, Maribor pa je bil celo bližje zmagi. Sevilla je bila s hat-trickom Ben Yedderja pač doma premočna (3:0), veliko se je pa pričakovalo od gostovanja Liverpoola v Ljudskem vrtu, saj je bila četa Jürgena Kloppa v rezultatski krizi. In to so popravili – na Mariboru. Krutih 0:7, da je bil potem poraz na Anfieldu s 3:0 čisto znosen. Vijoličasti pa pod Darkom Milaničem, ki se je vmes vrnil, niso popuščali in Rusom sneli še točko v Moskvi (1:1). Tako je ostala le še domača tekma s Sevillo, ko je napoved izpolnil Tavares in ga zabil še v ligi prvakov za še eno točko (1:1).
In vse to v sezoni, ki je bila ena najbolj napetih, saj je Olimpija pod Igorjem Bišćanom imela doslej najboljšo obrambo v zgodovini lige sploh, prejela le 17 golov v celi sezoni, na koncu pa so odločali štirje medsebojni derbiji, na teh pa goli v gosteh (!), saj sta bila kluba poravnana na neverjetnih 80 točk in tudi po izkupičku na medsebojnih tekmah. Maribor tako v šestih evropskih jesenih le v zadnjem primeru ni ubranil naslova. Je pa res, da je še takrat torej zbral enako število točk kot prvak.
Lekcija: za trenerje
Je pa lekcija lahko torej drugje. Pazite na službe, trenerji. Ali pa, obratno, klubi na trenerje, saj so tudi ti znali unovčiti uspehe. Ante Čačić je odvodil eno samo tekmo v ligi Evropa, Joao Henriques dve, na klopi pa je celo sezono uspelo zdržati Darku Milaniču dvakrat (drugič je odšel takoj poleti), Anteju Šimundži pa enkrat v Mariboru.
Bojan Prašnikar je še v isti sezoni po prvi ligi prvakov zapustil Ljudski vrt, ker mu ni uspelo priti v finale pokala v branjenju dvojne krone, čeprav je suvereno vodil v prvenstvu. Ante Čačić v Mariboru ni dobil niti druge tekme po uvodnem tistem porazu z Rubinom (2:5) za uvod v Ljudskem vrtu. Ante Šimundža je že po tisti ligi prvakov z Mariborom (2014/15) odšel že avgusta 2015, Darko Milanič pred njim se je poslovil po dveh ligah Evropa in sprejel izziv v Sturmu. Šimundža je potem skoraj takoj po koncu konferenčne lige z Muro odšel z novim letom ob ponudbi Ludogorca, Henriques pa je podobno kot Čačić bil zamenjan, a je odvodil vsaj dve tekmi, pri čemer Zoran Zeljković, njegova menjava, prav tako ni zdržal do konca sezone, ko je na koncu sedel na klop Goran Boromisa.
