»Le zdravja si želim. Za ostalo se ne bojim,« je razmišljanje v Pulju rojenega nogometaša. Ko je zacelil poškodbo, je v 8. krogu začel zbirati minute. Po 450-tih so ga spet ustavile težave z zdravjem. Mura sicer v prvenstvu ni zmagala že od 14. septembra, na naslednjih šestih tekmah je vpisala po tri neodločene izide in poraze. »Veliko je še do konca. Ne oziramo se proti spodnjemu delu lestvice, temveč proti vrhu. Zame je kozarec vedno na pol poln. Ne prazen. Opažam veliko možnosti za napredek. Igramo lahko mnogo bolje. Pomembno je, da imamo navijače, ki nas zmeraj podpirajo. Ko je tako, je nogometašu užitek igrati. Z dobrimi rezultati moramo poskrbeti, da bo stadion poln. Žal mi je, da trenutno ni, a upam, da bomo z izidi pritegnili gledalce,« Miloš opisuje čutenje nogometa v Murski Soboti. Kako dolgo se bo zadržal na severovzhodu naše države? »Kadarkoli v karieri sem dobil to vprašanje, sem odgovoril, da sem osredotočen na klub, v katerem igram in na čim boljše delo na vsakem treningu in tekmi. Videli bomo, kaj se bo zgodilo. Sem oseba, ki želi vedno več, napredovati, nekaj narediti in osvojiti.«
V Sloveniji je v ospredju igra
Morda je kdo pričakoval, da bo iz svoje kariere izvlekel še več, sploh po odmevnem prestopu iz Istre v portugalsko Benfico, pri kateri se sicer ni dokazal. Zgodilo se je poleti leta 2017, tisto pomlad je zabeležil tudi svoj edini nastop za hrvaško člansko izbrano vrsto. Selektorji mlajših reprezentančnih selekcij so se vedno spomnili nanj, saj je v Rijeki potrjeval svojo nadarjenost. Tik preden se je na Kvarner preselil Matjaž Kek, so Miloša začasno odstopili Vinkovčanom. Cibalia je bila njegova prva postaja izven Reke med profesionalci. Sledilo jih je še deset. »Bil sem mlad. Imel sem pogodbo z Rijeko. Ko so dobili ponudbe klubov iz Italije, bi se morali dogovoriti o odškodnini, zato sem se na koncu veliko selil. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi morda spremenil le to, da bi v nekem klubu ostal dlje. Nisem še imel toliko izkušenj, take stvari igralec spozna kasneje,« pravi Miloš, zadnji sezoni član Widzewa iz Lodža. »Iz vsakega kluba in lige sem povlekel kaj pozitivnega. Izpostavil bi zadnji leti na Poljskem. Najverjetneje sem zaradi let in izkušenj tam ujel največ koristnih stvari za nadaljnjo kariero in tudi življenje. Star sem 31 let, a čutim, da je v meni še dovolj dinamita. Nisem še pri koncu. Še dolgo se vidim v nogometu in verjamem, da lahko še veliko ponudim. Počutim se kot mladenič.«
S še svežimi vtisi iz Poljske, ki je s svojo prvo ligo postala zelo priljubljena tudi med slovenskimi nogometaši, trenutno tam igrajo štirje, Miloš ponudi zanimivo primerjavo z našim prvenstvom. »Poljska liga je zelo napredovala. Tamkajšnji nogomet je dinamičen in intenziven, igralec nima veliko časa, ko prejme žogo, saj ima hitro na hrbtu nogometaša nasprotne ekipe. V Sloveniji je pomembnejša igra, časa za razvijanje akcij je več. Že pred časom, ko sem si doma na Hrvaškem ogledal kakšno tekmo, sem opazil, da slovenska liga napreduje. To je pozitivno in upam, da bo tako tudi v prihodnje.«
