Ta tekst smo začeli pisati še pred koncem evropske sezone Celja. Po še enem dramatičnem evropskem večeru na gostovanju pri Pafosu, ki se je iz obetavne tekme sprevrglo v še en poraz, ki bi lahko bil vse kaj drugega. Pa ni bil. Ker je to – Celje. Drama do konca. Kakšna jesen! Če kaj, če reees kaj, pa nikdar ni mirno. O, ne. Ker je prišla še tekma s TNS. In prišla je evropska pomlad! Zgodovina? Oooo, ja!
Burno, negotovo, napadalno, nepopustljivo, kontroverzno... In še bi lahko našli oznak. Lajtmotiv prvega dela sezone je »celjskost«. Njihov način. Način Alberta Riere. Z Olimpijo je naslov in dvojno krono osvojil preudarno, nato pa šel v Celje, odšel iz Celja in se vrnil v Celje kot – lik. Večkrat mu je že letos kazalo, da je tvegal preveč, toda na koncu? Se mu je izšlo. V Evropi. Za uvrstitev v konferenčno ligo. In prezimitev. Toda vprašanje, ki bdi nad vsem: kaj pa liga?
Kontekst in primerjava z 2020
Celjani so po tistem res izjemnem prvem naslovu (2019/20) nato imeli nespretno evropsko izkušnjo, ampak v koronskih časih to ni izstopalo. Mnogo huje je bilo doma. Dušan Kosić ni dočakal niti novega leta, čeprav je vztrajal v klubu od 2017 pa vse do naslova, ekipa pa se je v zadnjem krogu rešila dodatnih kvalifikacij in končala na sedmem mestu, kar je bila (in še je) najslabša uvrstitev katerega koli aktualnega prvaka v sezoni, ko je branil naslov v 1. SNL.
Letos? Poletje je bilo noro, turbulentno, trenerska menjava marljivega Damirja Krznarja v neprimernem času, ki se je skoraj izkazala za pogubno, toda Albert Riera je prinesel evropsko jesen in zmogel koliko-toliko konkurirati v ligi. Za vrh? Ne. Sicer je legitimni argument, da nihče ne more, toda Celjani so vendarle imeli zelo močen prestopni rok, imajo močno finančno zaledje in nastopajo zdaj s pozicije moči. Ampak ne pravijo zaman, da je težko priti na vrh in še težje tam ostati. Celje ima sezono, ki bo šla v anale, ni še končana, šele polovica je. Ampak jasno je nekaj: Albert Riera je osrednji lik. Takšna je bila odločitev vodstva kluba, ki mu je dalo proste roke in neomajno podporo. Celje bo prezimilo na četrtem mestu. Osem točk za Olimpijo.
Ključni trenutek prvega dela sezone: šokantna menjava trenerja
Na vprašanje, kdo je zamenjal Damirja Krznarja, bi bil odgovor najbrž kar – Bordeaux. Ko se je Albert Riera poslovil od kluba, ki se je poslovil od konkretnega nogometa zaradi finančnih težav, se je v Celju zgodila sicer pričakovana menjava, vendar v povsem nepričakovanem trenutku.
Če je Krznar iz Maribora odšel kot trener, ki mu je zmanjkalo zmagovalne miselnosti, je iz Celja odšel zato, ker ni imel takega stila, osebnosti in karizme. Kar je kruto. Ni merodajno. Krznarju bi se našlo marsikaj, že res, da je lani prevzel jeseni Celje prav od Riere, ki mu je pustil zajetno prednost v ligi in dobro ukrojeno moštvo, toda navzlic nekaj zdrsom (pokal, finiš sezone) je pripeljal varno grofe do naslova prvaka. In nato krenil dobro v Evropo, izločil gladko estonsko Floro, premagal za uvod doma v ligi žilavi Bravo ter imel proti bratislavskemu Slovanu tekmo, ki pa je že kazala na pomanjkanje zmagovalne miselnosti. Igrati tako z igralcem več in zapraviti toliko ter izvleči 1:1? Že res, toda ko je ob odpadli tekmi z Mariborom nato prišel Riera, predstavljen na način ko Michael Jordan ob povratku v Chicago, je dobil Riera proste roke. Legitimna odločitev vodstva kluba.
Zakaj pa ne bi zaupali spet trenerju, ki jih je poleti spravil najdlje v evropskih kvalifikacijah in si gladko podredil ligo potem, ko so se ga v Olimpiji odrekli? Težava je le, da je prišel Riera še bolj, no, Riera. Na gol več. Vedno v napad. Vedno na zmago. Uvrstitev v konferenčno ligo po dolgih in tudi majavih kvalifikacijah, ko je padel šele armenski Pjunik, Celjani pa so izgubili vse tekme v gosteh, pri Slovanu kar s 5:0 in po podaljškim pri irskem Shamrocku. Ampak prišla je Evropa, do konca, no, Rierina. Ni delal razlik, kjerkoli in proti komerkoli je igral. In to se je poznalo v ligi, kjer je Celje po sedmih tekmah le klonilo proti Muri (1:0), doma gladko izgubilo s Primorjem (0:3), se opeklo pri Bravu (3:2) in spotaknilo pri Radomljah (4:2). Ampak nekako so Celjani vseeno prišli do varne razdalje vsaj do Maribora in Kopra, dve točki stran, a se zato razlika do Olimpije zdi enormnih osem točk.
Najboljša tekma: Maribor – CELJE (1:2, 11. krog)
Lahko bi izbrali tudi tekmo 2. kroga, ki je bila preložena in odigrana skoraj mesec in pol kasneje, ko je med tednom v Celju padel Maribor, ampak je tudi res, da je imel Maribor res dobre trenutke. Saj podobno je bilo tudi v 11. krogu v Ljudskem vrtu, ko je Maribor še bolj potreboval rezultat, Celjane zelo stisnil, povedel, a se zapletel in ob izključitvi Jana Repasa so nato grofje takoj izenačili in zagospodarili na igrišču. Že res, da z igralcem več, toda če se spomnimo tekme s Slovanom pod Krznarjem? Obe zmagi nad Mariborom sta bili dokaj podobni, ne le rezultatsko. Povrhu je Anteja Šimundžo prav ta tekma stala službe.
Najslabša tekma: Celje – PRIMORJE (0:3, 6. krog)
Že res, da je bilo med obema tekmama s Pjunikom in se je po povratku iz Armenije, kjer je bil poraz 1:0 glede na dejansko maloštevilni kader še znosen, toda to ne opravičuje dejstva, da je Primorje že do polčasa zabilo vse tri gole. Še sami sinovi burje so se čudili, da vodijo z 0:3.
Izstopajoči niz: tri tekme brez zmage
Kot da poraz v Murski Soboti po doooolgem času in treh krogih ni bil dovolj veliko opozorilo. Že domača zmaga nad Radomljami s 4:2 je bila kar majava, toda borba za Evropo gor ali dol, ki je bila medtem še neuspešna, niz treh tekem brez zmage je skelel. Ne zaradi v tem nizu uvodnega remija pri Olimpiji, ko je 2:2 delovalo, da bo Riera vendarle znal stopiti na žogo in igrati na rezultat. Sledila je tekma s Primorjem in grdih 0:3 doma, najnižja točka v letošnjem prvenstvu, potem pa še gostovanje pri Kopru, ko je bilo 0:0 na račun zapravljenih priložnosti kot slab dan. Ni bilo spet tako zelo kritično, ampak ko se išče, kje je Celje zapravljalo dragocene točke? Se najdejo tukaj.
Izstopajoči igralec: Armandas Kučys
Lahko bi izbrali še koga, nenazadnje je Svit Sešlar prišel nazaj kot raketa, ki pa ni imela še dolgega dometa, Damjan Vuklišević se je zdel najbolj konstanten, čeprav je David Zec, njegov partner v osrednji vrsti obrambe, prišel do reprezentance, Edmilson je bil vse bolj adut iz ozadja, Mario Kvesić pa kot Aljoša Matko ni izpustil niti ene tekme.
Toda Kučys, 21-letni litovski reprezentant, je kljub kar nekaj zapravljenim ključnim strelom vendarle bil tam, ko ni bilo drugih. Ob zmagi nad Bravom, proti Mariboru dvakrat, zabil dva gola proti Pjuniku v ključni, zadnji tekmi evropskih kvalifikacij ... In se nato po ob dveh golih za litovsko reprezentanco resno poškodoval na že tako na koncu kislem gostovanju pri Betisu. Vrnil se bo šele spomladi, Celje pa ga je zeeeelo vidno pogrešalo proti koncu jeseni.
Razočaranje/več se je pričakovalo: Aljoša Matko + vratarji
Lani najboljši strelec lige, letos pa ... Uh. Ja, kruto je bilo gledali Aljoša Matka. Do zadnje minute, še do valižanskega TNS. Auč. Tako v Evropi kot še zlasti doma. Kar ni in ni šlo. Zabil je dva gola, toda lahko bi jih imel že ducat. Priložnosti nebroj, vsi komplimenti so splavali, Matko sicer nikdar ni odnehal, za povrh je nastopil na prav vsaki ligaški tekmi v prvem delu. Ko bi bilo nemara bolje, če bi dobil malo predaha.
Razočaranje pa je celotna vratarska situacija. Odrekli so se Metodu Jurharju, otroku kluba, ki resda nikdar ni dal vedeti, da bo lahko to, kar je letos za Koper, ki je prejel le 14 golov, 12 manj od Celja. Potem je prišel Lovro Štubljar, talentiran vsekakor, toda po izkušnji v Empoliju že spomladi ni ravno prepričeval pri Domžalah. Zato se je klub zanesel nazaj na Matjaža Rozmana, menjaval veterana in izkušnje, kar je še slabše vplivalo na obrambo, ki je zelo pogrešala Dušana Stojinovića, na koncu pa je priložnost vsled pravila dobil še zelo mladi Luka Kolar, se dokaj dokazal proti Nafti, kjer veliko dela ni imel, nato pa imel res obupno tekmo proti Domžalam (2:2). Ni čudno, da Celjani, ki so se odrekli na koncu še Matku Obradoviću, iščejo bojda novega golmana.
Učinek (poletnih) prihodov: konfuzno
Armandas Kučys je še naprej neke vrste enigma, ker vsake toliko obeta še toliko več, ni pa nujno prvi izbor, čeprav je najboljši strelec v ligi s šestimi goli. Ivan Brnić izpolnjuje pričakovanja, zelo dobro je začel Svit Sešlar, toda ob koncu ga je kar posrkalo, Juan Nieto je igralec, na katerega Riera veliko stavi, a ne dobi najbrž dovolj, povsem je poskrkalo pa Slavka Bralića in še bolj Matijo Kavčiča, ki je lani imel tako dobro sezono pri Bravu. Podobno velja tudi za Jošta Piška.
Najlepši gol: Ko gre, res gre • Svit Sešlar: CELJE – Maribor 2:1 (2:1, 2. krog*)
Svit Sešlar je prišel, videl in pokazal. Da še zna. Ampak v dresu – Celja. Kaaaakšen povratek. V Celje je prišel na posojo iz Turčije, kjer si je želel mnogo več. kaj takega, kar kaže v Celju. Že proti Nafti je zabil takoj, na prvi tekmi. Nato pa čez tri dni v zaostali tekmi 2. kroga sredi tedna in sredi septembra še Mariboru na vročem štajerskem derbiju. In to v zaključku tekme, ki je šla gor-dol in dol-gor. Pokazal je, kaj in koliko zna. Vau.
»Navijaška cona« moment: portret Riere ob »evropski zgodovini« Celja
Je Albert Riera genij ali, no, tisto drugo? Ali oboje? Nekaj je jasno: je trener, ki se je vrnil, dobil vse vzvode v roke, vztrajal, trmaril, odslavljal, privabljal, govoril, na koncu pa na svoj edinstven vihrav način spravil Celje do zgodovinske prve evropske jeseni. Večji od kluba? Ne. Sinonim za to poletje? To pa ja. Vse se je vrtelo okrog njega. Zdaj z evropskimi milijoni vred. Tako smo pisali ob preboju v Evropo.
Statistika:
18 tekem: 9 zmag. 4 remiji. 5 porazov.
Gol razlika: 32:26
Število uporabljenih igralcev: 29
Število različnih strelcev: 11
Najdaljši niz zmag: 3* (8. in 9. krog ter vmes zaostala tekma 2. kroga)
Najdaljši niz brez zmage: 3 (od 5. do 7. kroga)
Najboljše obiskana tekma (doma): 3.625 (14. krog, Olimpija 0:1)
Najslabše obiskana tekma (doma): 750 (18. krog, Domžale 2:2)
Povprečen obisk (doma): 1.627 gledalcev/tekmo
