Dejan Lazarević je ime, ki bi ga lahko uvrstili med tista imena. Tista vmes. Da bi lahko bilo še kaj več. Ker je bil že tako blizu. Kaj blizu. Igral je v Serie A. Za člansko reprezentanco. In na to je zelo ponosen. Seveda ve, da bi lahko dosegel še več, ampak se s tem niti približno ne obremenjuje. Zveni kot nogometaš, ki je predvsem vesel, da še brca. Ne več toliko kot nekdaj, ampak vseeno je v prvem delu sezone spet prišel v Domžale. Še drugič. Klub, iz katerega je rosno mlad odšel v Genoo kot velik talent. Zdaj je tukaj. In skuša pomagati, kolikor pač lahko. Zlasti, da bi Domžale seveda obstale v Prvi ligi Telemach.
Lazarević je zbral 20 nastopov in 1 gol za Slovenijo, v Prvi ligi Telemach pa ima zdaj 41 nastopov in prav tako en gol. Domov se je vrnil šele leta 2018 za dve sezoni in še enkrat odšel na tuje. Igral je za Genoo, Torino, Padovo, Modeno, Chievo, Sassuolo, Antalyaspor, Karabükspor in Jagiellonio. Zdaj je bil dve leti brez kluba, toda prišel je pomagati rumeni družini. Jeseni je zbral sedem tekem (dve je začel) in 225 minut v ligi, kjer Domžalam ne kaže najbolje. Ampak Lazarević je, kako obrniti krivuljo.
Vsak trening bo že finale
Ko ste začeli z zimskimi pripravami, koliko ste imeli vendarle v mislih tudi lestvico? 10 točk, le ena več od Nafte, Radomlje bežijo za devet.
»Seveda nismo zadovoljni, vsi slutimo, da imamo kvaliteto za več in da je to, kar smo zbrali, premalo. Zlasti glede nato, kar smo kazali. Igro moramo dvigniti na višji nivo in pokazati, da spadamo višje. Vemo pa res, da situacija ni lahka. Ampak res od prvega treninga dalje imam skupni cilj. Vsak trening, ne samo vsaka tekma bo finale.«
V Domžale ste se vrnili prvič jeseni 2018, drugič pa zdaj, ko ste se vrnili po dveh letih brez kluba. Kako bi primerjali oba povratka?
»Vzdušje je kar podobno, ekipa je fajn klapa. Vidi se, da v tem klubu res vsi želijo delati, napredovati. Je pa seveda razlika: zdaj sem skoraj najstarejši, ker je ekipa še toliko mlajša. Vemo, na mladih se želi graditi, Domžale so po tem še posebej znane, fantje pa se zavedajo, da je to odskočna deska. Želja pa se nikdar ne menja, ne v tem klubu.«
Zdaj ste seveda (naj)starejši. Kako je biti v tej vlogi?
»Vedel sem, da bom prišel nazaj prav v tej vlogi. Se pa spomnim, kako zelo drugače je bilo v mojih časih. Priti v člane? Au, kako je bilo težko, pot toliko težja. Se je pa spremenilo tudi za mlade, ki so drugačni. Vidi se, da so dobro pripravljeni, veliko vejo. s Harisom skušava čim več pomagati, če le lahko in če naju kdo kaj vpraša. Ker mislim, da so ti fantje dovolj pametni.«
Kirm, Ljubijankić, Stevanović in brat
Kdo je bil Lazarević in Vučkić, ko ste vi bili del mladinskega pogona Domžal?
»Čeprav sem mlad odšel, so bili, seveda so bili. Andraž Kirm, Zlatan Ljubijankić, Dalibor Stevanović. Moj brat Goran je bil njihov soigralec, zato sem imel še toliko več vpogleda in navdiha.«
Kje je letos nastala takšna razlika, da imate le točko več od Nafte in kar devet manj od Radomelj?
»Pozna se, kako različno se na igrišču počutijo in obnašajo ekipe, ki imajo za seboj dober niz. Zmagaš dve, tri in je vse drugače. Mi tega še nimamo, čutimo pa, da ko je pred nami ekipa z 10, 12 točkami viška, gre v tekmo drugače. So trenutki v nogometu, ko ti res vse gre. Potem pa so tu trenutki, cele serije, ko celo igraš dobro, pa ne samo, da ne zmagaš, ampak celo izgubiš. Takrat je težko, po drugi strani pa je čar nogometa, da vsak lahko premaga vsakogar. Pri nas pa sploh, ker prav vse ekipe hočejo igrati. Nihče se ne zapre.«
Pozor, nobenih kalkulacij!
Pozitivnih trenutkov jeseni veliko ni bilo, ampak mednje gre uvrstiti remi brez golov z Olimpijo, zmago pri Muri in zmago nad Nafto ter za konec remi v Celju. Kako ste si sami pojasnili te tekme?
»Na vsaki od teh tekem vidiš, da lahko igraš dobro, če si dober na žogi. To, to začutiš.«
Sami ste bili v tujini že v poziciji, ko ste se borili za obstanek. Izkušnje?
»Naučil sem se, da vsak teden treniraš, kot da je zadnji. In, to, pozor, ni nobenih kalkulacij! Takoj, ko se začne računati, je konec. Vsaka pika je pomembna, da ne loviš potem zadnjega vlaka.«
Pri Nafti nam na Navijaški coni ponavljajo, kaj premorejo oni, da ne bodo obstali. Kaj imajo Domžale?
»Ekipo. Vsi pri sebi vemo, česa smo sposobni in vemo, da znamo igrat. In že zdaj vemo, da ne bo en igralec rešil ničesar. Dokler verjameš, lahko to narediš.«
Stoli in dva starejša brata
Dejan, omenili ste brata Gorana. Kaj je bil pri vas razlog, da ste začeli brcati žogo?
»Moja dva brata, Goran in Bojan. Ves čas smo bili tekmovalni, odkar vem zase. Postavili smo stole in tam si moral dati vse od sebe.«
In kako vam je šlo?
»Starejša sta bila in močnejša, kaj mislite, haha. Ampak nisem se dal, prav vlila sta mi nepopustljivost in takrat, ko vztrajaš, vidiš, da zmoreš. Goran je šel v nogomet, Bojan v košarko. In ko sta hodila na treninge, je potegnilo še mene in sem pristal v nogometu.«
In zelo mladi odšli iz Domžal v Genoo. Ste kdaj imeli plan b?
»Iskreno, ne, o tem nisem razmišljal, ker sem imel nogomet preprosto tako zelo rad. osredotočen sem ostal, moram pa poudariti, da sem imel v prvem delu kariere kar nekaj sreče. Precej manj poškodb. Nekaj sreče moraš imeti, brez te ne gre. Da bo nogomet resna pot, sem spoznal s prestopom v Genoo, dokončno pa vedel s prehodom v Torino.«
Ko prideš v Serie A ...
Za seboj imate pestro, dolgo kariero v različnih klubih. Kateri del kariere je bil najboljši in za kateri del, trenutek, sezono mislite, da bi lahko naredili še čisto malo več?
»Najboljše je bilo, ko sem šel iz druge v prvo ligo v Chievo, ko sem tudi bil v najboljši formi in dočakal člansko reprezentanco. Vem tudi, da če bi imel še malenkost več golov v ključnih dveh ali treh mesecev, bi najbrž šel še kam višje. Ni mi pa za prav nič žal, vem tudi za številne igralce, ki so bili pri 23, 24 letih že zelo poškodovani in je bilo toliko težje.«
Kdaj so v Domžalah imeli od vas ob povratku več pričakovanj? Leta 2018 ali poleti?
»Prejšnjič, zagotovo, ker sem bil nenazadnje mlajši, ampak imel že tudi več poškodb. Žal nisem uspel narediti več, zdaj pa sem prišel nazaj s tem namenom, da bi pomagal.«
Ko doživiš Stožice in Ljudski vrt s klubom
V 1. SNL ste debitirali precej pozno, šele oktobra 2018. In jo skoraj doživeli kot tujec, glede nato, kdaj ste prišli. Kakšen je bil prvi vtis o 1. SNL in kakšno mnenje imate sedaj?
»Hitro vidiš, da je v ligi veliko kvalitetnih igralcev, ki bi lahko zaigrali v tujini, kjer sem igral jaz. Nismo sicer tako močni kot naše sosednje države, toda naša liga je res izjemna odskočna deska. Nasploh pa je res lepo igrati doma, srečaš soigralce, ki si jih spoznaval skozi kariero in v reprezentanci. Pa da doživiš Stožice in Ljudski vrt tudi s klubom.«
Bodo Domžale torej obstale?
»Seveda, verjamem!«
