Aljoša Matko ne bi zadel morja s pomola. Že pet tekem brez zmage v prvi ligi. Branilci naslova, ki so v ligi nazadnje zmagali novembra, Kdo je zdaj naslednji novinec ali povratnik? Jegor Prucev? In nad vsem tem še ... On. Albert Riera? In še in še je bilo komentarjev. Iz tedna v teden, iz kroga v krog, iz meseca v mesec. In vsakič, ko se je že zdelo, da zdaj bo pa Celje kljub finančni moči in smelim planom in menjavi trenerja in nakupom in vseh besedah, kritikah, celo prepirih vso reč zavozilo? Se je zgodil obrat. Pozno, prepozno, Celje. Na svoj nepopustljiv način. Obramba mogoče res dobiva prvenstva, napad pa očitno prinaša osmino finala konferenčne lige?
Celjani so letos večkrat že zelo viseli. Proti slovaškemu Slovanu so, ko je bila v igri še liga prvakov. Izpadli s petardo, po kateri pa nihče ni oglušel. Proti irskemu Shamrocku, ko je bila v igri liga Evropa in šla papa po podaljških. Še proti armenskemu Pyuniku je kazalo slabo. Ampak ne. Celjani so, ko je bilo najbolj treba, stisnili in zvozili. Zvozili. Brez a. Pa je bila drama proti TNS-ju v zadnjem krogu rednega dela konferenčne lige. In enako je bilo proti APOEL-u doma. Dokler ni prišla tekma v Nikoziji. In so vse drame, vmes tragedije, v bisvu je bila celjska sezona večinoma true-crime serija, kjer so bili hkrati preiskovalci in zločinci, postala akcijska romantična komedija. Žanr svoje sorte.
Strmi, prepišni stadion v Nikoziji
Nekaj je na tistem strmem, prepišnem stadionu v Nikoziji. Sam sem bil tam, ko je gostoval Maribor poleti 2013 in je Marcos Tavares pičil gol, ki je celo dobil vzdevek. Kot kobra. Vzdevek je dal Mitja Viler, ker se je Tavares tako upognil, Maribor je dal gol ciprskemu prvaku, bilo je 1:1, doma živčnih 0:0 in vijoličasti so napredovali tretji ligi Evropa naproti.
Potem je prišla pa še ena tekma. Ta, kamor je Celje prineslo zavrtičenih 2:2 iz domačega obračuna proti APOEL-u. In zmoglo predstavo za anale, zgodovino, nostalgijo. Predstava, kjer je sicer, ja, Aljoša Matko naciljal prečko. Ampak tudi tekma, kjer je Armandas Kučys huronsko zabil z glavo. Od vratnice. In kjer je Tamar Svetlin po podaji Svita Sešlarja, ki se ji je sicer malo zataknilo, a je vseeno že sedma v konferenčni ligi letos, nastavil roke na ušesa. Češ, Ciper, Evropa, da vas slišimo!
Od lekcije do Zeca
Evropa je slišala. Morala bo. Celjani so pač ... Posebni. Napredovali so z gol razliko 13:13. Le še srbski TSC je prejel toliko golov in napredoval. Uvodni poraz pri Vitorii s 3:1 ni bolel, bila je lekcija in maščevanje za (pred)lanski dvoboj. Ko je v Celju padel Istanbul Bašakšehir s kar 5:1, je Celje pokazalo moč in dokazalo, da se lahko napadalna igra obrestuje. Zelo. Z obrestmi. In v Sevilli je kazalo, da se ne ve, kje je meja. Betis bi lahko tudi padel. Pa ni. Še več, zmagal je z 2:1, Manuel Pellegrini je že poslušal žvižge. Zgodba se je začela obračati, vrh je bil dosežen, kakšen bo potem antiklimaks?
Ko se je nato zložilo v remi 3:3 z Jagiellonio, na še eni tekmi, kjer se je zmago več kot vohalo, se je začelo obračati. Na slabo. Sploh po bledem porazu na Cipru pri Pafosu z 2:0, ko še penal ni šel v gol. Možnosti so ostale, pasti je moral valižanski TNS. Kot Celjani tudi oni v debitantski evropski jeseni. Še ena tekma, kjer je bilo preveč golov in preveč drame, ampak tokrat v pravo smer. S 3:2, kjer je gol za zmago zabil David Zec v 79. minuti in odrešil grofe, čeprav bi skoraj zabil kar sam avtogol. Ne, ostalo je 3:2, Zec je šel za poldrugi milijon evrov v Kiel, kjer zdaj briljira. In Celjani so nato za žreb dobili APOEL, ki je imel huronsko podporo na Stadionu Z'Dežele ter se dvakrat vrnil po zaostanku. Bila je tekma, med zelo redkimi, po kateri Albert Riera ni bil zadovoljen. Želel je zmago, kot vedno, pa da so njegovi varovanci storili premalo. Preveč napak. V letu 2025, ki je prineslo bolj ali manj le serijo napak. Dokler ni prišla perfektna tekma na Cipru. Per-fekt-na.
Marca ni še noben igral Evrope
»Danes smo si zelo zaslužili to zmago. Najbolj všeč mi je bilo, da smo večji del tekme dominirali. Ko nismo imeli žoge, pa smo visoko pritiskali. Kot rad rečem, danes nismo najboljši na svetu, pred dvema tednoma pa nismo bili najslabši na svetu. Vseskozi smo verjeli v svoj način dela in izkazalo se je, da moštvo deluje pravilno. Vedno igramo na enak način. Na prejšnjih tekmah smo na prelahek način prejemali zadetke. Če ohraniš mrežo nedotaknjeno, je lažje,« je izjava za Sportklub, ki je povzela vse. Celjani so še pri vodstvu 0:2 pritiskali, na tak četrtek, ko se je Olimpiji proti Borcu v polnih Stožicah zataknilo, pa zasluženo poželi komplimente.
Ti pridejo letos redko, ampak ko pridejo, tedaj »navalijo«. Zdaj so Celjani tam, kjer pa res ni bil še nihče. Primerjave so sicer z leti vse težje, ampak dejstvo pa bo ostalo: noben slovenski klub še v marcu ni igral v evropskih tekmovanjih. In to ekipa, ki se bo počasi morala vse bolj boriti, da bo prihodnje leto spet na mestih, ki vodijo v Evropo. Ta jim je zdaj za nagrado od Uefe prinesla še 800 tisoč evrov. In še več pozornosti. In vprašanje, do kam lahko grejo. Odgovorov jim zdaj res več nihče ne more sugerirati.
