Konec januarja ste prvič podpisali pogodbo s slovenskim klubom, to je Primorje. Kako je prišlo do sodelovanja? Kako ste zadovoljni s prvim mesecem v Sloveniji?
Zgodilo se je dobesedno preko noči. Poklical me je direktor ajdovskega kluba, ki je poznal mojo situacijo v Rijeki, kjer nisem dobil toliko priložnosti kot bi si želel. Predstavil mi je svojo plat, jaz sem se odločil pomagati klubu in po prvih mesecih lahko rečem samo lepe besedi o ljudeh v klubu, soigralcih. Ekipa je mlada, vsi so v prijateljskih odnosih, tako da je tudi duh v ekipi res dober.
Primorje se je po 13 letih vrnilo v prvo ligo. V spomladanskem delu je bilo eno izmed največjih presenečenj. Koliko ste spremljali slovensko prvenstvo letos? Kaj ste vedeli o Primorju?
Na mojo srečo smo nekajkrat igrali proti Primorju, zato sem vedel, o kakšni ekipi se govori. Vedel sem tudi, da je ekipa prišla iz druge v prvo ligo in da so eno izmed presenečenj. Upam, da bomo tudi v drugem delu nadaljevali v tem ritmu. Veselim se novega izziva in upam, da bom čim bolje pomagal ekipi.
Milan Anđelković opravlja odličen posel. Prav tako so kakovostni igralci, nekaj je tudi tujcev, tudi Hrvatov. Ali ste poznali koga od prej?
Osebno sem poznal še iz časa Hajduka le Marka Brkljačo. Sicer pa me je ekipa res lepo sprejela, za kar se jim zahvaljujem, tako da se mi ni bilo težko prilagoditi. Sam sprejemam neko novo vlogo, saj sem prvič med izkušenejšimi v ekipi, tako da rad pomagam soigralcem z določenimi nasveti.
Zdaj ste že odigrali nekaj tekem. Kaj ste recimo pričakovali preden ste prišli in kako se vam zdaj zdi slovenska liga?
Sem sem prišel z ogromnim spoštovanjem, saj ne glede na vse, govorimo o prvi državni ligi, ki je povsod zahtevna. Nenazadnje sem to spoznal na začetku sezone, ko smo z Rijeko gostovali v Stožicah. Tudi Celje je prišlo med 16 najboljših v konferenčni ligi. Tukaj je veliko kakovostnih igralcev, zato bo potrebno vsako tekmo dati vse od sebe, saj bomo le s pravim pristopom dosegali kar si želimo.
Kaj pa pričakujete do konca te sezone na osebnem in ekipnem nivoju?
Težko je obljubljati določene stvari. Jaz vselej ciljam najvišje. Verjamem, da se bo moja forma iz tekme v tekmo dvigovala, glede na to, da nekaj časa nisem branil. Na koncu bomo vidlli, kako bo. Ekipno pa upam, da bomo iz vikenda v vikend igrali bolje, imeli boljše rezultate, veliko točk in kar se da hitro izpolnili zastavljeni cilj.
Če se vrneva malce v preteklost. Zakaj ste izbrali nogomet? Kdo vas je navdušil? Kje so bili vaši prvi nogometni koraki?
Kot velika večina otrok, sem tudi sam zelo zgodaj na dvorišču skupaj z bratom začel brcati po žogi. Tako se je rodila ta ljubezen do nogometa, kjer sem najprej začel kot napadalec v moji vasi v NK Milengrad. Kasneje sem bil vezist, pa obrambni igralec. Vedno pa mi je bil všeč položaj vratarja, saj je to mesto opravljal moj brat. Enkrat se je vratar v moji kategoriji poškodoval, zamenjal sem ga, tako sem še danes vratar.
Še pred dvajsetim letom ste prestopili v Italijo k Palermu. Tam ste odigrali kar 29 tekem v Serie A. Kakšne spomine imate na Italijo? S kom ste si recimo delili garderobo takrat?
Takrat sem bil zelo mlad. Italjanska nogometna šola je ena izmed najboljših na svetu, še posebej to velja za vratarje. Velik izziv, privilegij, predvsem pa čast, da sem prišel tako mlad iz “majhne” Hrvaške v Serie A. Šele danes, skoraj 10 let kasneje, to dojemam, in želel bi si nekoč vrnitve tja. To je bil zaenkrat vrhunec moje kariere, zato me na to vežejo samo lepi spomini. Na mojo srečo je bilo takrat v Palermu sedem ali osem “Balkancev” (tudi Slovenca - Siniša Anđelković ter Aljaž Struna), tako da smo se veliko družili. Palermo je lepo obmorsko mesto, kjer je toplo praktično celo leto. Sanje so postale resničnost, saj sem nekatere še dan prej gledal po televiziji, zdaj pa so postali moji kolegi. Igral sem z nekaterimi zvenečimi imeni, kot sta Alberto Gilardino in Enzo Maresca.
Igrali ste proti največjim klubom na svetu, na največjih stadionih. Kateri nasprotni igralec vas je najbolj navdušil? Kateri stadion vas je najbolj impresioniral?
Zelo težko vprašanje, ker jih je bilo res veliko. Mauro Icardi, Paolo Dybala, Gonzalo Higuain. Sam sem rad občudoval vratarje, med katerimi je izstopal Gianluigi Buffon. Najbolj me je impresioniral Juventusov stadion, saj je bil nov. Tam je bila odlična atmosfera in res dober spektakel.
Sledil je prestop v Hajduk, v enega izmed največjih klubov na Balkanu. Kako ste doživeli ta prestop? Vemo, da je “težek” dres Hajduka.
Če bi rekel, da je enostavno, bi se zlagal. Tega ne more vsak. Imeli smo lepše in slabše dneve, kar je povsem normalno. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem tja odšel dvignjene glave, da sem dal vse kar je bilo v moji moči. O veličini Hajduka je brezpredmetno govoriti, ker je to res institucija. Jaz sem celo morda premlad, da bi govoril o temu, saj bi si tisti, ki so preživljali njegove zlate čase, to prej zaslužili.
Kako se spominjate derbijev z Dinamom?
Derbi je vrhunec in teh je bilo res veliko. Stopiti na zelenico Poljuda pred 35.000 ljudmi, ki navijajo za tebe, pred Torcido. To je nekaj kar bi zaželel vsakemu, še posebej, ko Hajduk zmaga. Težko je to opisati z besedami, saj je potrebno to doživeti. Malce drugače je bilo kot v Italiji, saj so me tukaj na tribunah spremljali prijatelji in družina. Težek je dres Hajduka, ampak z dvignjeno glavo sem zapustil Split. Tudi ljudje v klubu so bili zelo dobri, zato jim želim vse najboljše, saj si tudi oni zaslužijo največ, ker res veliko naredijo za ta klub.
Kako se pa recimo razlikuje življenje v Splitu, s tistim v Palermu?
V Zaprešiću je bilo na stadionu 100 ljudi, od tega jih je bilo 70 prijateljev ali družinskih članov. Potem pa prideš v Palermo, kjer greš v trgovino in se ljudje slikajo s tabo. Zares velik in lep šok, nekaj kar sanjaš kot otrok. Palermo in Split sta kar se ljudi tiče zelo podobna, saj gre za južni mesti, kjer so ljudje bolj temperamentni in emotivni. Obe ekipi sta lahko ponosni, da imata tako odlične navijače in obe ekipi še vedno zelo spoštujem.
Kasneje ste igrali tudi na Danskem v Aalborgu in na Reki. Lepa kariera, ampak še vedno ste mladi. Kakšni so vaši cilji v prihodnje? Reprezentanca/klub?
Kot vsak športnik vsak dan treniram, da bi bil boljši. Reprezentanca še vedno ostaja moja neizpolnjena želja in moje sanje. Klubski nogomet nosi svojo težino, a je igranje za reprezentanco poseben čar, čista emocija. To bi bila moja pika na i. Želim se sicer vrniti v Italijo, saj mi je zelo blizu, tako jezik kot tudi sam način življenja in nogometna filozofija.
Za konec. Kdo mislite, da bo osvojil hrvaško prvenstvo in kdo Ligo prvakov?
Na Hrvaškem se borijo kar tri ekipe za naslov. Sam ne bi odpisal Dinamo, ki je prvak že sedem let zapored. Imajo izkušnje, ne nastopajo več v evropskih tekmovanjih, tako da se lahko osredotočijo na ligo. 5,6,7 točk razlike ob takšnem napornem ritmu in številu tekem, ni veliko. Zaželel bi mojim bivšim soigralecem v Rijeki, da bi prvaki postali prav oni. V Ligi prvakov pa si želim, da bi zmagal Real Madrid, saj bi tako Luka Modrić postal kralj Lige Prvakov. Bil bi namreč edini nogometaš s šestimi naslovi v tem tekmovanju.
