Za Domžale se je v ponedeljek, 17. februarja, zdelo marsikaj zelo mrko. »Črno, temno, bi se strinjal,« prikima tudi Matej Oražem, izvršni direktor Domžal. Dvakratni državni prvaki, ki so se še pred dvema letoma resno spogledovali z Evropo, so bili kmalu po nadaljevanju spomladanskega dela še bolj prikovani na dno.
»Kaj smo storili? Fantom smo rekli, da naj nadaljujejo, delajo to, kar morajo, in da naj jim ne pade zdaj vse dol.« In recept je bil, očitno, vsaj iz trenutne prizme, uspešen. Rumena družina se je vmes dvignila iz dna, skočila vmes za en krog nazaj pred Nafto, s katero bije zaenkrat boj za obstanek. In v četrtek se bosta ekipi pomerili v Lendavi. Povsem poravnani na 16 točk. »Seveda bo super pomembna tekma, že tako ali tako je vsaka,« pred novim »finalom« poudarja Oražem.
Florucz nam je pobegnil le enkrat
Če se ustaviva pri 23. krogu: kako vam je, zadnjemu na lestvici, uspelo premagati Olimpijo (3:1)? Saj ne vem, ali čudi ali preseneča, glede nato, da ste z vodilnimi že jeseni doma igrali neodločeno (0:0).
»Očitno nam Olimpija bolj leži kot ostalim (smeh). Ko nekako veš, da ne moreš veliko pričakovati proti vodilni ekipi lige, je očitno neobremenjenost tista, ki naredi razliko. Lažje je, ampak ni pa zgolj to, res dobro smo se pripravili. Sploh na Raula Florucza. Samo enkrat nam je pobegnil, okej, resda med štirimi, ampak le enkrat je zabil (smeh).«
Drugi strel je zapravil, drži. Ampak tudi nasploh so Domžale delovale zelo kompaktno. Tekma, ki je pokazala marsikaj in vplivala tudi na boj za vrh.
»Poglejte, sami vemo, da jeseni rezultati niso bili dobri. Mene je še bolj motilo nekaj drugega: karakter ekipe. Zdaj se pozna, da smo od 2. januarja, ko smo se zbrali, drugačni. Že energija je drugačna. Vsi smo z glavo pri stvari, malo smo zarotirali, vezno linijo smo načeloma zdaj 'poštimali', vsi so na srečo zdravi z izjemo Nikole Burića, ki ima načeta rebra. Je pa tako, da če si pošten do nogometa, bo ta do tebe. Izgubili smo prve tri tekme po premoru, zdaj pa končno zmagali. Ko nisi s srcem v nogometu, ne gre. Zdaj smo in točke so tu, da vsaj lahko rešujemo, kolikor gre.«
Ne skrbi nas ne za obstanek niti za obstoj kluba
Moram vprašati, gospod Oražem. Ko ste padli na dno, se je govorilo marsikaj. Oglasil se je tudi Stane Oražem, predsednik kluba, in povedal, da ni tako slaba situacija, a priznal, da tudi ni najboljša. Kakšno je stanje sedaj?
»Situacija ni bila nikoli tako kritična, kot se je govorilo. Nimamo sicer niti kapacitet, da bi dokazovali nasprotno. Sploh tam od novembra dalje, ko nam ni šlo, se je začelo zelo veliko govoriti, toda ni nam ostalo nič drugega, kot da smo delali naprej. V premoru smo nato naredili še več racionalizacije, ampak ta proces zdaj traja že dve leti. Vse od tistega nesrečnega izpada v Evropi (proti malteškemu Balzanu, 2023/24, op. a.). Nekaj nam je uspelo bolj, nekaj manj, smo pa vedno bolj stabilni. Najbolj je skrbela prav omenjena kemija, karakter ekipe v prvem delu letošnje sezone. Zdaj se obrača, sploh pa te razveseli, ko premagaš Olimpijo z desetimi slovenskimi fanti v prvi postavi.
Se pa nogomet precej spreminja pri nas, kot je rekel že Robert Kuzmič pri Muri: vse bolj gre v smer iskanja privatnih partnerjev, vlagateljev. Mi smo za to odprti, toda v okvirjih in konceptu našega kluba. Naša pot je še vedno jasna: smo klub, ki razvija igralce. V tem smo zelo uspešni. Vemo pa, da samo z mladimi ne bo šlo, čeprav vam zagotavljam, da imamo že zdaj še pet igralcev med mladinci, ki bi lahko igrali za prvo ekipo.«
Ko vidimo Domžale na dnu, se ob tem naj poraja tudi vprašanje o prihodnosti kluba?
»Ne, čeprav smo naredili v minulih letih nekaj minusa. Obstanek v ligi je seveda velikega, osrednjega pomena, ni pa življenjskega. V našem nogometu je obstoj povezan s pridobitvijo licence za naslednjo sezono in to nas ne skrbi. Zdaj pa sploh ne, ko smo premagali Olimpijo, pri čemer se komaj spomnim, kdaj smo nazadnje dali sploh tri gole. A, saj smo, lani Aluminiju (smeh). Skratka, za obstoj nas ne skrbi, tudi za obstanek ne. Cilj je osmo mesto, sekundarni pa dodatne kvalifikacije. Niti malo ne dvomimo v uspeh.«
Zakaj se vsaj ne skregajo?
Ker marsikdo ugiba, redki pa vprašajo: kje je šlo narobe s financami?
»Pred dvema letoma smo sezono bogato zastavili. Tretje ali četrto mesto v Evropi, kjer bi nas po Maltežanih čakala nato, če se ne motim, kluba iz Luksemburga in Belorusije. Namesto 200 tisoč evrov bi dobili milijon, kar je za klub našega kova že lepa razlika. Imeli smo kar nekaj tujcev, pri čemer tudi njihova prodaja potem ni tako donosna kot v primeru domačih fantov. Klubu manj ostane. In, ja, Domžale funkcionirajo široko. Skrbimo za tri igrišča, tudi najemamo, potem je tu akademija, strokovni kader... Saj smo bili v podobni situaciji tam 2015, 2016, ampak zdaj imamo boljšo podlago, več kapitala, vrhunsko mladinsko in kadetsko ekipo. Že en Luka Mlakar, recimo, je dokaz, kaj premoremo. Seveda pa pri članih včasih potrebuješ tudi srečno roko s trenerjem, okrepitvami ...«
V četrtek gostujete v Lendavi. Vem, da ste vsi osredotočeni nase, ampak vendarle so neposredni tekmeci zaenkrat. Kako bi jih ocenili? Sploh po obeh tekmah, tisti bizarni ob porazu v Lendavi (5:2), kar ste maščevali z zmago doma (2:1).
»Imate prav, ne razmišljamo o tekmecih, predvsem zato, ker imamo veliko dela že sami s sabo (smeh). Bi pa rekel, da se je Nafta z Josipom Špoljarićem in Aleksom Pihlerjem zelo dobro okrepila, prinesla sta sigurnost, izkušnjo, kvaliteto. Tisto prvo tekmo 5:2 v Lendavi bi najbrž dobili, če bi jo igrali sedaj. Najbolj eklatanten primer tega, kar sem govoril. Ko ekipa ne čuti, nima kemije in karakterja. Vodiš z 0:2 v gosteh, kontroliraš vse. Potem pa gre vse narobe tik pred polčasom in še po njem. Že tam sem rekel, da bi v 60. minuti lahko spakirali in šli domov. Drži pa, da smo potem doma pokazali točno tisto, kar nam je jeseni manjkalo. Karakter. Ko 'zainatiš'. Smo v naših vrstah taki, ki še na rekreaciji nočemo izgubiti še tretjič zapored. Jeseni nam je prav to manjkalo in ko se enkrat naseli melanholija v garderobi ... Smo se mi, del širše ekipe, prav spraševali: zakaj se vsaj ne skregajo, celo stepejo? Še dobro, da je letos koledar razdelil tekmovanje točno na dve polovici.«
Še to, ko sva se pogovarjala nazadnje, ste izpostavili, koliko vaših nekdanjih nogometašev igra pri tekmecih v 1. SNL. Kakšni pa so občutki, ko zabije denimo Tamar Svetlin za Celje, kamor je odšel za odškodnino prav iz Domžal?
»Če komu res privoščiš, je to fantu, kot je Tamar. Super dečko, maksimalno korekten, povrhu se je vmes ubadal s poškodbo. Lepo je gledati vse te fante, ki smo jih naredili pri nas. In prav o tem sem razmišljal tudi sam v teh bolj za Domžale temnih časih. Ravno to ti da energijo, ko dvomiš, zakaj se sploh še sekiraš. In potem vidiš to. Vredno je, še toliko bolj, ko se srečamo in res velika večina pove, kaj so jim dale Domžale. In potem verjameš, da so šeškoti, gnezde, svetlini, ileniči tu in zdaj v naši ekipi. In verjamem, da so.«
