Slovenski fantje so v Nemčiji potrebovali podvig. Domače reprezentance niso uspeli presenetili, letošnje evropsko prvenstvo v Romuniji se jim je izmuznilo, v skupini, v kateri sta bili še Irska in Finska, so bili drugi. Selektor Mišo Brečko je Nika Grlića na igrišče poslal na vseh treh tekmah, s torkovim golom proti Fincem (2:1) je mladenič potrdil dobro formo, ki ga zaznamuje že v slovenskem prvenstvu.
V njem je v svoji krstni sezoni doslej zbral 25 nastopov in dal tri zadetke. »Velik privilegij, še posebej, ker se mi to dogaja v Mariboru. Ves čas se je treba dokazovati in izkazano zaupanje upravičevati z dobrimi igrami. Res se trudim, da bi ob tem karseda užival,« pove Grlić, vse bolj samozavesten in zanesljiv, kar je znova dokazal na zadnji tekmi pred premorom. Proti Kopru je bil močan adut s klopi Boštjana Cesarja in je opazno spremenil potek srečanja. »Zdaj je vse lažje. Na začetku je bila prisotna trema, nato z vsako odigrano tekmo dobiš več izkušenj, spoznanj, zato je logično, da čez čas postane lažje.«
Novopečeni voznik je hvaležen Šimundži
S pomočjo starejših soigralcev je pot učenja in prebijanja lažja. »Res so mi v oporo. Pomagajo tudi trenerji. Če bi moral izpostaviti eno osebo, je to Benjamin Tetteh. Zna mi nameniti dobre nasvete, veliko mi pomaga. Je super oseba. Čeprav se ne izpostavlja preveč, mi je z njegovo pomočjo veliko lažje. Hvaležen sem mu,« o mentorski zaslugah Nigerijca pravi Grlić. Brcati je začel v domačem Celju, še pred petnajstim letom je začel dokazovanje pri Domžalah, a je že v kadetski selekciji oblekel vijoličasti dres. Pestra pot za mladega fanta. »Res pa je, da se ves čas vozim na treninge iz Celja. Zdaj sem že navajen in mi to ne predstavlja nobenega problema. Samo 35 ali 40 minut z avtom.« Ker je pred kratkim opravil vozniški izpit, se lahko na štajersko avtocesto zdaj odpravi sam in so starši nekoliko razbremenjeni.
Pravilo krovne nogometne organizacije o vključevanju mladih nogometašev mu ustreza. Tudi zato nabira ligaške minute, toda bilo bi nepošteno, če bi njegovo prisotnost na igrišču pripisali le omenjeni obvezi. Ante Šimundža ni spregledal njegove nadarjenosti in ga je poleti povabil na članske priprave. »Zelo se mu zahvaljujem. Vprašanje kaj bi se dogajalo, če ne bi bil takrat trener on. Kdo drug me morda ne bi opazil. Zame je bilo tisto obdobje ključno. Izkazal sem se in zdaj dobivam minute na igrišču,« se spominja najstnik.
Sprva je bil praktično edini v članski zasedbi, zdaj je mladeničev na Cesarjevih treningih precej več, tudi mlajših od Grlića. »Ko si z vrstniki, je prisotne več igrivosti, da ne rečem sproščenosti,« se nasmehne levokrilni nogometaš. In pristavi. »V mlajših letih sem začel kot napadalec. Potem so me prestavljali v zvezno vrsto. Levi krilni napadalec je moja najljubša pozicija, a bi se znašel tudi na kateri drugi.«
