Ste zadovoljni v Mariboru?
»Zelo! Takoj ob prihodu sem dobil dober občutek. Počutil sem se dobrodošlega. Imamo dobro ekipo, ki želi že v tej sezoni doseči nekaj velikega. Da, v Mariboru mi je zelo prijetno.«
Vam je bilo lažje, ker ste prišli že lani? Zaradi birokratskih zadev ste imeli pred prvim nastopom kar nekaj časa za prilagajanje.
»Če sem iskren, s tem nikoli nimam težav. Če preletite mojo kariero, hitro opazite, da sem se moral pogosto navajati na novo okolje. Seveda pa je bilo lažje, ker sem se vmes seznanil s soigralci, strokovnim vodstvom, mestom, tudi jezik sem začel spoznavati. Ko tolikokrat zamenjaš klub, se naučiš poiskati stvari, ki ti ustrezajo, neke vrste cono udobja.«
Kaj mora Maribor storiti v tej sezoni, da doseže stalni klubski cilj – naslov državnega prvaka?
»Zmagati vsako tekmo. Sliši se preprosto, težje je to storiti. Liga je zahtevna. Upamo, da bo Olimpija izgubljala točke.«
Slovenska liga je kot nizozemska
Kje so prednosti Maribora v primerjavi z največjim tekmecem?
»Sem pozitivna oseba, zato zmeraj najprej vidim dobre strani. Zdaj smo drugi na lestvici. Morda igralci Olimpije trenutno čutijo večji pritisk. Smo za njimi, lovimo jih in v tej situaciji moramo biti zbrani in osredotočeni na vsaki tekmi. Čaka nas še ena medsebojna na gostovanju.«
Na kakšni ravni je trenutno mariborska obramba? Ste zadovoljni?
»Nikoli nisem povsem zadovoljen. Vmes smo nanizali štiri tekme brez prejetega zadetka. Zame kot branilca je najbolje, če zmagamo in pri tem ne prejmemo gola.«
Hitro smo zaznali, da znate prenesti žogo na nasprotno polovico. Se radi podate pred tekmečev gol?
»Da, to imam rad, vendar je treba izbrati pravi trenutek. Situacija ni vedno ustrezna za kaj takega. Treba je opaziti, kdaj se ponudi dovolj prostora. Ne nujno jaz, lahko ga izkoristi tudi drugi osrednji branilec ali ostali soigralci. Moja primarna naloga je branjenje lastnega gola, dobro obvladovanje žoge je le dodatni plus.«
Katere lastnosti slovenskega prvenstva bi izpostavili?
»Vsaka liga ima svoje posebnosti. Tukajšnje prvenstvo bi morda lahko primerjal z nizozemskim. Moštva se trudijo igrati všečen nogomet. No, nekatera posegajo tudi po dolgih podajah. Fizično liga ni preprosta. Je kakovostna.«
Od doma že pri devetih
Navadno za 23-letne nogometaše ne moremo reči, da so zelo izkušeni. Pri vas je drugače. Bili ste v Angliji, Franciji, Nemčiji, Švici. Maribor je že vaš deseti klub!
»Zmeraj se lahko naučiš kaj novega. Še vedno sem mlad. Kot sem povedal že prej, vsepovsod želim vsrkati nova znanja. Prideš v novo državo in se želiš prilagoditi. Enako je v naslednji. To je dobro za nogometno kariero in seveda tudi zate kot človeka.«
Prvič ste odšli na tuje pri komaj devetih letih. Takrat v Manchester City. Kako je prišlo do tega?
»Sledil sem svojim sanjam. Malce noro, a če začneš v mladih letih, je to lahko prednost. Ko si tako mlad, v tujino ne greš sam. Starši so bili zraven, starejši brat Karim je tam že bil. Zato je bilo malce lažje. A še vedno ne preprosto, saj tedaj še nisem obvladal angleškega jezika.«
V Arsenalu se niso obnašali najlepše
Če se motim, je Manchester City takrat po 44-tih letih spet postal angleški prvak …
»Roberto Mancini je bil trener. Bil sem na stadionu na tisti odločilni tekmi.«
Nora tekma, kajne?
»Joj, ja. Manchester United je igral istočasno. Če bi City izgubil, bi naslov osvojil United. In City je izgubljal proti ekipi QPR, nato pa v zadnjih trenutkih dosegel dva zadetka.«
Tri leta in pol ste bili član Arsenala, ki vas je posojal naokoli. Kaj čutite do londonskega kluba?
»Štirikrat so me poslali drugam. Mi je klub blizu? Niti ne. Gre za velik klub, a ko sem hotel oditi, se niso obnašali najlepše. Do kluba ne gojim posebnih občutkov, vendar sem še zmeraj v stiku z nekaterimi igralci. Največkrat z Williamom Salibo, Gabrielom Magalhaesom in Martinom Odegaardom.«
Oče je ponosen
Zakaj ste izbrali igranje za tunizijsko reprezentanco in prekrižali nizozemsko?
»V mladosti sem bil član nizozemske izbrane vrste, a pri osemnajstih letih so se oglasili iz članske tunizijske. Zame je bila to velika priložnost. Ob tem sem želel, da bi bil oče ponosen, saj je rojen v Tuniziji. V reprezentanci so takrat posegli po spremembah. Začeli so vključevati igralce, ki nastopajo v Evropi. Zdaj so v njej praktično sami taki. V ekipo se je naselil profesionalizem. Srečen sem, ker sem se tako odločil.«
Odigrali ste tri tekme za člansko izbrano vrsto. Ste trenutno s kom v stiku?
»Nedavno se me klicali, vendar so se lani zgodile nekatere stvari in vse leto nisem igral nogometa. Zame je bilo težko, saj je šlo zadeve, na katere nisem mogel vplivati. Servette me je pozabil registrirati. Vesel sem, da končno spet igram. Počutim se odlično, sem dobro pripravljen. Ljudem iz tunizijskega nogometa sem nazadnje rekel, da ni pravi čas za mojo udeležbo na turnirju v Liberiji. Odigrali so dve tekmi, morda bi dobil priložnost na eni. Šlo je za dolgo potovanje. Ni bil pravi čas za kaj takega, vendar smo v kontaktu.«
