Njihovo uradno ime je pobiralci žog. Zborno, knjižno, dokaj togo, uradno poimenovanje. Sploh v Mariboru in okolici s(m)o namreč od nekdaj: autmigeci. Nomen est omen, že ime samo pove in pomeni vse. Migaš v »autu«. Ni zdaj kdo ve kako spektakularna izkušnja. Čeprav so seveda tudi tekme, kjer bi marsikdo dal vse tudi za pobiranje žoge. Se pa nekateri iz prve roke spomnimo, kako je kasnejši potnik na SP 2010 v Južni Afriki dvakratnemu udeležencu velikih tekmovanj s Slovenijo na tekmi 1. SNL zabrisal žogo tako, da je čofnila v lužo, brozga v obraz, Ljudski vrt pa v smeh.
Sam sem žoge pobiral, eeee, v Ljudskem vrtu preko prsta vsaj kakih desetkrat v drugi polovici devetdesetih. Ni sicer spet tako daleč nazaj. Igral pa se je drugačen nogomet, zato bi bilo zanimivo videti kdaj statistiko, če so tedaj autmigeci imeli več dela. Po čisto subjektivnem občutku se je tedaj streljalo več od daleč (in mimo gola), priljubljene dolge podaje pa so končale marsikje. Da ne omenjamo primerov Steklarja, Živila Nakla, Nafte in podobnih, kot so nam razlagali sogovorniki o nekih čisto drugih časih, ko se je žogo zelo, zelo dolgo iskalo. V potoku, koruzi ali na balkonu. Časi, ko še ni bilo ravno niti deset pobiralcev, kaj šele žog.
Najprej kadetom in mladincem, šele potem članom
Najprej smo pobirali žoge kadetom in mladincem, šele nato si se, starosti primerno, »kvalificiral« za pobiranje žog članom v 1. SNL. Sam sem sicer v Ljudskem vrtu praviloma imel mesto pri zahodni, stari tribuni (zdaj tribuna Marcos Tavares), ne pa nujno. Eni so takoj izbrali južno tribuno z domačimi zvestimi navijači, drugi stisnjenih zob severno z gostujočimi, kadar so ti prišli. Vem pa, da nam derbijev, vsaj do kadetov, še niso zaupali. Ko je prišla prvič liga prvakov v Maribor, so žoge pobirali mladinci, kolikor se spomnim. Nekateri iz U-15 smo pa lahko vihteli tisto ogromno zastavo lige prvakov na sredini igrišča. Tega ne pozabiš. Trikrat na sredini stadiona? Kjer vidiš celotno koreografijo? Noro.
Za autmigece so bila navodila tedaj uradno podobna današnjim. V slačilnici ti je nekdo od trenerjev – možno, da je bil kar tedanji vodja nogometne šole Leopold Polegek – podal osnovna navodila. Saj ni ravno neka znanost. Neuradno pa so nam seveda navrgli nekaj trikov. Med zobmi, potihoma, mimogrede. Takih, klasičnih. Če zaostajamo, glej, da vržeš takoj, samo točno vrži! Če pa vodimo, pa, daj, vzami si čas! Samo daj to naredi z občutkom. Da te ne vidi sodnik, kaj šele delegat! Po pameti!
Pa se znajdi!
Eeee... Okej. Pa se znajdi kot najstnik, ki ga daje puberteta in ga zanima vse živo. Načeloma smo se, kakor smo vedeli in znali. Je pa res, da je eno teorija (in navodila), drugo pa praksa. Ko ti je kak res uspešen nogometaš tistih zmagovalnih sezon Maribora rekel, češ, počasi, kam se ti mudi? Koga bi potem poslušal?
Ali pa ko je tisti izjemni slovenski reprezentant in nogometaš Maribora mahal in mahal mojemu soigralcu, naj mu, daaaaj, vrže žogo, pa jo je bodoči vijolični bojevnik in potnik na mundial v Južno Afriko zalučal z eno roko, direkt v lužo, da je dobil pljusk brozge direkt v obraz, tribuna pa v smeh?
Ko je Tava zabil za rekord, je šel k autmigecu
Med (naj)bolj prisrčne zgodbe, ki jih kasneje lahko beremo, so tiste, ko se uspešni, starejši igralci spominjajo prav takih trenutkov. Če so bili pobiralci žog ali pa spremljali nogometaše na igrišče ter potem sami postali ti, ki držijo mladež za roke. Na Navijaški coni smo ob denimo gostili prav Jana Petka, tedaj 16-letnega vodjo pobiranja žog pri Aluminiju. Ko je potem že dve leti kasneje branil za »šumare« v prvoligaški konkurenci, se je smeje spominjal: »O, to je bil moj prvi tak, no, intervju. Kako sem prav jaz pristal med vsemi pobiralci žog? Ah, tisto leto sem bil kapetan in so soigralci rekli, ajde, kapetan, pokaži nam, daj, da te vidimo. Res lep spomin.«
Med najbolj ikonične trenutke v zgodovini 1. SNL zagotovo spada tisti 2. decembra 2017, ko je Maribor gostil Gorico, v izenačeni tekmi pa je v 87. minuti z glavo zabil – Marcos Tavares. Svoj 131. gol v 1. SNL, vse kakopak za Maribor. Gol, s katerim se je odlepil od prejšnjega rekorderja Štefana Škaperja. In ko je »Tava« zabil, je šel za gol. V objem. Kjer je žogo od veselja v tla nabil – Marcos Tavares ml. Njegov sin. Pobiralec žog.
Pobiralcev mora biti vsaj deset – najbolj izkušenih
Preverili smo, kakšna so navodila za pobiralce žog. Ne le, da imajo svoje poglavje v Navodilih za organizacijo tekem v 1. SNL, temveč je to poglavje kar zajetno. Pobiralcev žog mora biti v 1. SNL vsaj deset (sodeč po grafiki pa dvanajst). Razporejeni so ob igrišču, dobijo osem žog od desetih (ena je, jasno, na igrišču, ena pa pri četrtem sodniku).
V navodilih piše, da mora klub domačin organizirati pobiralce žog, ki morajo »odgovorno opravljati svoje delo za nemoten potek tekme na podlagi predpisanega protokola ('UEFA Multiple Ball System')« in, da mora zagotoviti, da so »pobiralci žog ustrezno usposobljeni in da so za tekme izbrani samo najbolj izkušeni«.
Klub domačin določi vodjo pobiralcev, ki mora poskrbeti, da pobiralci žog pridobijo vsa navodila glede opravljanja svojega dela (primerno obnašanje, takojšne vračanje žoge, …). Pobiralci žog morajo biti na svojih pozicijah (brez žog za tekmo) najkasneje 50 min pred začetkom tekme oziroma pravočasno za začetek ogrevanja obeh ekip.
Brez fotografij, avtogramov in najboljši »sedež« na stadionu
Navodila za vodjo pobiralcev in pobiralce žog so nadalje določena kar po točkah. In vidno vključujejo izkušnje iz prakse. Kako pobrati žogo, če si še nizek in se težko skloniš čez zdaj vseprisotne LED panoje? Kaj, če gre »tvoja« žoga na tribuno?
Tukaj so navodila:
1. Pobiralci žog morajo ves čas stati za reklamnimi panoji (statični ali LED panoji), pri tem ne smejo ovirati pogleda gledalcev in TV-kamer ali fotografov:
• ne smejo se naslanjati na reklamne panoje,
• ne smejo se igrati z žogo,
• svoje opreme ne smejo obešati čez reklamne panoje.
2. Pobiralci žog morajo biti ves čas tekme pozorni in držati žogo ob sebi.
3. Ko je žoga izven igrišča morajo pobiralci:
• najprej vzpostaviti očesni stik z igralcem,
• nato žogo dati igralcu ali jo nežno vreči.
4. V naslednjih okoliščinah ni dovoljeno metati žoge na igrišče:
• ko je žoga na igrišču / ali v igri,
• igralec že ima žogo v rokah ali je na poti, da jo vzame.
5. Ko žoga ni v igri, vendar se nahaja pred reklamnimi panoji:
• mora pobiralec počakati, da se igra prenese na drugo stran igrišča,
• kadar je le mogoče, naj pobiralci ne skačejo čez reklamne panoje, da bi vzeli žogo, ampak poskusijo:
• do žoge priti na diskreten način, tako da gre do žoge ob reklamnih panojih,
• nato se nagne preko reklamnih panojev in pobere žogo. Če na tak način ne more doseči žoge, naj dostopa do žoge mimo kota.
6. Ko je žoga na tribuni naj pobiralci:
• zahtevajo, da navijači žogo vrnejo,
• če navijači ne sodelujejo, prosite za pomoč varnostnike, da poberejo žogo s tribune.
7. Dodatne opombe:
• Nikoli ne smete favorizirati ene ekipe. Vedno ostanite nevtralni in z vsako ekipo ravnajte enako ne glede na rezultat in čas.
• Nikoli ne prosite nobenega igralca ali funkcionarja ekipe za avtograme ali športno opremo.
• Nikoli ne fotografirajte v času tekme. Mobilni telefoni naj ostanejo v garderobi!
• Vse žoge je treba po tekmi vrniti odgovorni osebi.
• Po koncu tekme ne vstopajte na igrišče.
• Uživajte v tekmi, imate najboljši sedež na stadionu!
