Še madridski Real so si lahko navijači Celja privoščili. Za en dan, pa vseeno. »Ko Real Madrid izpade iz Evrope prej kot Celje...« Šala je šla hitro okoli. Rekordi. Mejniki. Zgodovina. Znova in znova in znova. In vsakič znova, ko se je zdelo, da je kaj zamujeno, da ne bo šlo, da zdaj pa ne, da jih bo marsikaj ujelo, je šlo. Daleč, dlje, najdlje. Kakšna evropska sezona Celja! In ko je konec, se lahko šele začne. Povzemanje, zajemanje, objemanje. Celje je proti Fiorentini izpadlo v četrtfinalu konferenčne lige. Stavek, ki se ne le sliši kot kompliment. Je. Dvakratni zaporedni finalisti tekmovanja so morali res dati in pokazati vse. Ker manj za takšno Celje ne zadostuje. Eno je izpad, eno pa tak izpad.
Od 10. julija do 17. aprila
Od 10. julija v Estoniji s Floro pa vse do 17. aprila v Firencah s Fiorentino, do četrtfinala konferenčne lige. Ekipa, ki je bila vedno blizu, pa spredaj, pa zadaj, pa vmes, pa ... In je na koncu naredila marsikaj, česar še nihče ni. Dvajset evropskih tekem. Prvič povsem razprodan stadion. Četrtfinale v Evropi. Nogomet do aprila. In zdaj, ko je Evrope konec in to na tak način, se šele zares vidi, kaj je Celju uspelo. Vidi, spoznalo pa se bo, kot je to ponavadi, šele čez čas. In še bolj cenilo.
Navijači to radi vidijo. Pa ne le v Celju, povsod. Da ekipa poskuša, gre, ponudi vse, kar zmore in zna. In to na tak način, da to ceni še domača konkurenca. »Nobena tragedija ni, da smo izpadli,« je rekel Svit Sešlar. Še osmo asistenco je prispeval, najbolj kreativen podajalec v konferenčni ligi. V celotni konkurenci. Celje je v Firencah začelo z enako postavo: s sedmimi slovenskimi nogometaši v prvi postavi. In pristopom, kakršnega v Evropi nismo videli. Ker takšni Celjani pod Albertom Riero so. Ves čas.
To je bil nogomet
Lahko visoko izgubijo v Bratislavi s Slovanom za slovo od lige prvakov, se opečejo z irskim Shamrock Rovers za ligo Evropa, nato v konferenčni ligi že imeli skoraj skalp Betisa, igrali 3:3 doma z Jagiellonio, se lovili, a ulovili z valižanskim TNS. Ampak Celje je ekipa, rojena za tekme in drame na izpadanje. Kar zdaj vesta APOEL in Lugano. Podaljški, enajstmetrovke, vse je dalo Celje letos skozi. In to na svoj način, praktično nikoli se ni prilagajo. Še takrat, ko bi to bilo modra smelo, modro, predvidljivo. Ne. Ne Celje.
In to bo ostalo. To, da je Celje z Albertom Riero in takšno ekipo naredilo Evropo res po svoje. Neozirajoč se na kogarkoli. In vztrajalo. Ter delalo kariere. In prestope. Je pa res, da se bitka za Evropo zdaj šele začne. Takšen pač nogomet je. Ampak to, kar je Celje igralo, je bil res nogomet. Z več posesti in več streli proti Fiorentini. Ko je 2:2 v gosteh izpad? Po 2:1 doma, ko je dišalo po kaj več? Kaj še reči? Mnogo, mnogo. In se bo.
